Ruski bloki - arhitekturne posebnosti
Prvi načrt za gradnjo mesta je nastal po zasnovi arhitekta Edvarda Ravnikarja (1907–1993), enega najvidnejših predstavnikov povojnega modernizma na Slovenskem. Novo Gorico si je zamislil kot vrtno mesto – mesto, ki omogoča racionalno organizacijo vseh mestnih funkcij in je hkrati prijetno za bivanje. Pri tem je sledil Le Corbusierjevemu konceptu Sončnega mesta (La Ville Radieuse) ter načelom funkcionalističnega mesta, kot jih je kodificirala Atenska listina združenja CIAM (1933). Poudarek je bil na zdravem življenjskem okolju, predvsem na osončenju, velikih javnih površinah in zelenih prostorih. Po njegovi zasnovi je bilo na koncu zgrajenih le enajst objektov: šest stanovanjskih blokov z velikimi meščanskimi stanovanji, občinska stavba ter štirje bloki v bližini potoka Koren.
Stanovanjske objekte je Ravnikar umestil ob glavno magistralo. Po prvotnih načrtih naj bi jih bilo dvanajst, dejansko pa so jih na obeh straneh južnega izteka Kidričeve ulice zgradili šest. Domačini so jih poimenovali Ruski bloki. Postavljeni so v osrednjo hrbtenico Nove Gorice in predstavljajo avtorsko interpretacijo strogih gradbenih normativov, ki so jih morali arhitekti upoštevati v okviru prvega petletnega gospodarskega plana. Hkrati gre za eno prvih pomembnejših Ravnikarjevih povojnih naročil.
Gre za petetažne, podkletene stanovanjske bloke, zasnovane na osnovi tipskih večstanovanjskih objektov, ki jih je Ravnikar leta 1947 projektiral za Novi Beograd. Zanje so značilni funkcionalna razporeditev notranjih prostorov in poševni strešni zaključki. V podstrešjih so bila naknadno urejena samska stanovanja (t. i. golobnjaki), v posameznih blokih pa štiriindvajset za tisti čas zelo udobnih stanovanj, velikih približno 100 m². Bloki so grajeni klasično iz opeke; medetažne konstrukcije so večinoma lesene, medtem ko so stopnišča in kuhinje izvedeni z armiranobetonskimi ploščami (Di Battista 2021).
Po besedah Tomaža Vuge »resnična kakovost bivanja v njih prihaja do izraza šele zadnja leta […], saj odgovarjajo sodobnemu načinu življenja, majhni družini, ki želi imeti udobne dnevne prostore in velik bivalni balkon« (Vuga 2018: 111). Bloke obdajajo obsežne javne zelene površine z raznolikimi drevesi, ki poleti zagotavljajo senco in prostor za druženje ter igro, pozimi pa omogočajo prodor sončne svetlobe v stanovanja.
Med arhitekturnimi posebnostmi izstopa razgibana členitev zunanjščine: zamiki fasad, poudarjeni vhodi, lože, poševni strešni zaključki ter raznolikost materialov in detajlov. Ti elementi predstavljajo odmik od strogega mednarodnega modernizma, saj jih je arhitekt prilagodil lokalnim razmeram – na primer z uporabo korčne kritine, polken za senčenje ter tradicionalne zidane gradnje z lesenimi medetažnimi konstrukcijami (ponekod nadomeščenimi z betonom). Prostorna stanovanja z dvostransko osvetlitvijo in kletnimi prostori predstavljajo izjemo v primerjavi z večino takratnih tipskih stanovanjskih blokov v drugih slovenskih mestih.
Avtor: Jasna Fakin Bajec
Vir:
Alenka di Battista (2021): Ravnikarjevi bloki v Novi Gorici. Založba ZRC, Ljubljana, str. 45-62.
Tomaž Vuga (2018): "Trinajsti blok" V: Projekt: Nova Gorica. Založba ZRC, Ljubljana, str. 110-112.
Tagi
