Skoči na vsebino
Ab initio Nova mesta
Gumb išči A-Ž

Koruzna polja sredi mesta

Zgodbe

Solkansko polje, njive, vrtovi, sadje na prostoru današnje Nove Gorice

»Tu so bile štiri hiše, pa so jih podrli. Tudi našo so podrli. Povsod so bili travniki«. Ob nekdanjih kmetijah so uspevale češnje, breskve, ponekod so imeli manjše vinograde in vrtove. Na njivah je rasla pšenica, koruza, krompir, pa tudi solkanski radič in druga zelenjava (Nusdorfer Vuksanović 2002). 

Nova Gorica se geografsko nahaja na Goriškem polju, katerega del sestavljajo Solkansko in Šempetersko polje. Raven je nastala na prostoru, kjer reka Soča priteče iz gorskega sveta in prečka okoli 10 km širok pas vipavskega fliša. 

Gradbeni odbor se je pri gradnji mesta odločal med Šempetrskim in Solkanskim poljem, a je slednje prevladalo, zaradi ugodne prometne lege na stičišču Soške in Vipavske doline ter zaradi manj rodovitne zemlje. Čeprav so mesto res začeli graditi v južnem delu (območje ob Kornu, na Blanči, na Ledinah), ki je bilo ilovnato in močvirnato, je s širitvijo mesto “preraslo” rodovitna polja in kmetije, od katerih jih je le nekaj ostalo. Polja so se raztezala od današnje Vojkove ceste do železniške postaje v Novi Gorici. Ob hišah so uspevale češnje, breskve, ponekod so imeli manjše vinograde in vrtove. Na njivah je rastla pšenica, koruza, krompir, pa tudi solkanski radič in druga zelenjava (Nusdorfer Vuksanović 2002). 

Spomini prvih prebivalcev mesta so zato polni zgodb, ko so kot otroci
»plezali po drevesih, robutali črešnje … je blo enako kot na vasi. Kjer so sedaj Cankarjeve, tam ni bilo nič, polja, njive, travniki … Potem pa so začeli zidati bloke in so nam vzeli igrišče. Potem smo plazili po gradbiščih, bila so nezavarovana«
(roj. 1961, intervju, oktober 2022). 

Kasneje so z gradnjo glavne novogoriške ulice, širitvijo kanalizacije in gradnjo blokovskih naselij večino kmetij podrli, kmetom je občina zgradila nova hiše (npr. na Prvomajski ulici) ali kupila stanovanja. Zgodilo se je, da so družine ločili:
»Oče je jokal, ko so podirali našo staro hišo, občina nam je naredila drugo hišo, jaz sem pa šla v blok. Ločili so nas, prej smo živeli skupaj, štirje otroci, nona in starši«
(Digitalna zbirka Kamra). 

Hiše, ki so se nahajale pri današnji cerkvi, so imele tudi živali. Dve hiši sta bili nasproti črpalke, ena je še ostala. »Naprej so bile same njive in trte, otroci smo vse to poznali,« še beremo v zbranih spominih na portalu Kamra. Za delo na polju so uporabljali vole. Še danes ostaja Vecchieteva kmetija (Cesta 15. septembra 2), ki spada med starejše kmetije Solkanskega polja. Med gradnjo Nove Gorice so njeni stanovalci nudili prvim prebivalcem novega mesta osnovne življenjske dobrine (Nusdorfer Vuksanović 2002). V spominih ljudi so na kmetijo hodili po mleko.  

Med polji, ki so se počasi spreminjala v blokovska naselja (Cankarjevo in Gradnikove brigade), je uspevala koruza. Starejši krajani mesta pa se spominjajo, kako so koruznih polja spreminjali v nogometna igrišča:
»Mi smo preživljali večji del otroštva zunaj. Bili smo obsedeni z nogometom, igrali smo res dosti nogometa. Tukaj so bila koruzna polja, ki so jih počasi opuščali in mi smo iz koruznega polja naredili nogometno igrišče. Brez kakšne tehnike, brez lopat in brez vsega. Samo z igranjem smo zlihali teren«
(Etnografska delavnica s novogoriškimi upokojenci, november 2024).   

Od kod in kdaj se je na Goriškem pojavila koruza? 

Koruza je v goriški prostor prišla iz Furlanije (Valenčič  1970: 258), kjer se je pojavila v drugi polovici 16. stoletja (prav  tam).  Treba  je  bilo  kar  nekaj  časa,  da  se je udomačila in pridobila zaupanje ljudi. Leta 1602  je  že  omenjena  v  žitnem  ceniku  Gradiške  ter 1620 v Vidmu. Tedaj je bila nekoliko cenejša kot sirek (koruzi podobna rastlina) (Valenčič 1970: 258). Njena  uporaba  se  je  na  Slovenskem  razširila  konec  18. in  v 19.  stoletju.  Anton  Muznik,  zdravnik  in  avtor  knjige  »Goriško  podnebje« (Clima Goritiense, 1781),  med  drugim  navaja,  da  se  na  Goriškem  v  »veliki  množini  [goji]  indijsko  žito,  imenovano  koruza«  (Muznik  1781/ponatis  2000:  28).  Poleg  tega  še  omenja,  da  so  prebivalci  dolin poleg sočivja in zelenjave, kruha in vina pretežno jedli »polento, to je gosto kašo, zabeljeno s soljo, maslom, slanino« (prav tam: 70). Zgodovinar Simon Rutar je izpostavil, da na Goriškem »glavne pridelke poljedelstva daje žitno polje. Med vsemi žiti se najbolj seje in prideluje turščica ali koruza (v gorah tudi preprosto »sirek« imenovan). Nje pridelajo v dobrih letinah do 300.000 hektolitrov (hl). (l. 1884: 280.200 hl). Ona daje glavni živež goriškemu prebivalstvu, zlasti onemu v furlanski nižini«  (Rutar  1892:  69,  70). Med drugim še opozori na nevarno bolezen »pelagro« ali »milansko rožo«, ki se je po letu 1884 iz severne Italije razširila na Goriško in prizadela zlasti ubožno ljudstvo, ki se hrani s samo polento (prav tam: 70). 

Avtor: Jasna Fakin Bajec

Vir:

  • Gradili smo mesto, spomini zbrani v digitalnem portalu kamra: 
    •    https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/dorica-skrt/
    •    https://www.kamra.si/mm-elementi/kmetija/
  • Jasna Fakin Bajec (2020): »Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga! O dediščini pekarstva v Zgornji Vipavski dolini." Izvestje, 17. Pridobljeno od https://ojs.zrc-sazu.si/izvestje/article/view/9404
  • Vlado Valenčič (1970): "Kulturne rastline." V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Ljubljana: Državna založba Slovenije, str. 251–272.  
  • Muznik, Anton (1781/2000 ponatis): Clima Goritiense/Goriška klima. Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete, Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, Ljubljana.
  • Rutar, Simon (1892): Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska. Slovenska matica, Ljubljana.

Prispevaj svojo zgodbo

Tagi

#gradnja mesta #vsakdanje življenje

Povezani članki

Češnje na Solkanskem polju Kako in zakaj so začeli planirati Novo Gorico

Zgodbe

Opis

Vrtovi ob potoku Koren

»Tam je bila Jugoslavija v malem…«  Pomen vrtov za samooskrbo Novogoričanov in vzpostavljenje povezave med etnijami
"Nova Gorica se je začela razvijati na nekdanjem »močvirju« ob potoku Koren (lj. Korn). Najprej so močvirje izsušili s tem, da so potok poglobili, »saj prej je bil potoček« so nam zaupali prvi prebivalci. »Nato so začeli zidati prve bloke« (TZ, november 2022). Zaradi počasne gradnje in razvoja je v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja Nova Gorica predstavljala malo večjo vas in velikih razlik med življenjem v mestu ter na podeželju niti ni bilo, razen življenja v stanovanju. Prvi prebivalci so namreč prihajali iz okoliškega podeželja, ki so bili vajeni dela na polju, zato so zelo pogrešali stik z zemljo in pridelavo svojih domačih pridelkov. Sčasoma so jim oblasti uredile vrtove ob potoku Koren, kjer so vzgajali radič, solato, paradižnike, papriko, zelje in druge vrtne pridelke. Zelenjavo z vrta so nekateri krajani vozili domov v »borelah« ali s mopedom. Na začetku so se v potoku tudi kopali, saj je bil čist. Na vrtovih se je družilo veliko Novogoričanov, tudi tisti, ki so se v mesto priselili iz oddaljenih krajev. Zato nam je sogovornica, ki je v Novo Gorico priselile leta 1972 in je imela ob potoku svoj vrt, zaupala:     
 
»Imela sem vrt tam ob Kornu, so jih tudi sedaj uničli oz. smo se mogli izselit. Tam pa je bila Jugoslavija v malem. Moram rečt. Tam smo izmenjavali recepte. Tam je bil en zagnan fant oz. mladi mož, ki je rad kuhal in tudi vrtnaril. In smo se dvakrat zbrali vsi, ki smo bili tam. Vsak je moral nekaj prinest iz vrta, nekaj pripravljenega kar je pridelal. In smo naredili piknik. Ma kako je bilo lepo.  Makedonci, Bosanci, Srbi, celo en Italijan je bil. S stare Gorice so prišli trije, ki so prinesli semena od pomidorov. Smo si izmenjali in jim njim dali. Še zmeram nekdo ohranja to vez. Takrat je začela bit moderna samooskrba. Ne vem, če bi se kdo odzval, če bi to sedaj organizirali. Pa ni dolgo nazaj. Mogoče je 8 ali 9 let, ko smo to počeli. To je bilo vsako leto poleti. To ni bila samooskrba v klasičnem pomenu besede, vsi smo več ali manj tam upokojenci, tudi mladi so bili. Za nas ki smo v penziji, je to tudi način življenja, druženje … So igrišča za otroke, so igrišča za športnike in vse, za nas so skupni vrtovi kot igrišče. So dali zemljo stanovanjskemu skladu in smo morali vse počistit. Ob Kornu je bila voda in živali… Urbanizacija ruši in spodkopava samoiniciativne akcije … Se ne zavedamo tega, kaj pomeni seme … » (TZ, oktober 2022). 

Prve vrtove so začeli krčiti že leta 1974, ko so ob Kornu zgradili današnji dijaški dom, ostale pa ob ponovni revitalizaciji potoka in okoliške krajine, ki se je začela okoli leta 2015."

Vir:
Etnografska delavnica s članicami Društva Goričank, oktober 2022
Etnografska delavnica s starejšimi varovanki Doma upokojencev Nova Gorica, november 2022