"Zame je bilo kuhanje kofeta en čudež. Mi v Ljubljani nismo nikoli kuhali."
Spomini gospe (r. 1935), ki se je iz Ljubljane preselila v Novo Gorico leta 1954
»Jaz nisem bila vajena teh običajev, teh primorskih običajev. Ma katerih običajev? Kuhanje kofeta. Zame je bilo kuhanje kofeta en čudež. Mi v Ljubljani nismo nikoli kuhali. Ma kafeta v kafeteri?
Jaz sem prišla leta 1954 ali 1955 v Novo Gorico. Sem iz Ljubljane. Naše korenine pa so iz Dolenjske. Mama je bila Dolenjka, oče pa Primorec. Prišla sem zato, ker je mož dobil tukaj zaposlitev. Nekaj časa je bil sam v Ruskih blokih gor (verjetno v samski sobi) in potem sva dobila sobico pod Školjem [v hiši, kjer so oddajali eno sobo – op. ur.]. In ta sobica ni imela stranišča, bilo je zunaj, vode tudi ni bilo. Sem se soočila z eno veliko težavo. Bilo je vedro, palca in oni so rekli, da so kalali. Si moral ulovit tisto vodo, kar pa je bilo zame strahovito nerodno. Nisem znala. In potem so me ti ljudje, ki so vidli da ne obvladam te stvari, so me imeli kot za svojo. So mi pomagali. Sem zanosila še za drugo punčko in tako so skrbeli za mene kot da sem njihova. So me vse naučili. V trgovino smo hodili v Solkan. Po eni poti dol smo šle obute v enih čevljih takih za doma. Tam smo imele en grm, smo skrile noter to obuvalo in smo se preobule, da smo šle v mesto. Sem se privajala tega kmečkega življenja. Mi je bilo prijetno, ker sem prvič občutila tisto človečnost v ljudeh. Kasneje, ko sem rodila punčko, je postala soba pretesna in so mi na občini uredili, da sem prišla nižje in se je reklo Ščednje. To je blizu veterinarskega zavoda, tam sva dobila malo večjo sobico in tam se je rodila moja punčka, druga. To je bilo 1957. Tam je bila spet nova preizkušnja. Jaz nisem bila vajena teh običajev, teh primorskih običajev. Kuhanje kofeta. Zame je bilo kuhanje kofeta en čudež. Mi v Ljubljani nismo nikoli kuhali. Prave kave sploh nismo poznali. Nismo uporabljali. To je italijanski vpliv. Zadnji večer pred rojstvom sva šla še v kino in jaz sem taka bolj živahna po naravi. Prvega otroka sem težko rodila in sem rekla, porod je dolga reč. In sem lepo poplesavala. Sem imela fajn trebušček. Sem pa rada naravno jedla, regrat. In tisti večer, jaz sem nabrala regrat in naredila regrat in fižol za večerjo. Ponoči ob dveh me prime krč v trebuh in sem rekla, no regrat in fižol napenja. Tisto napenjanje je bilo rojstvo. Mož je videl, da nekaj ni prav in je laufal po babco v Ščednje, ena Pepca je bila. Ona je hitro prišla, je vidla koliko je ura in so poklicali rešilca, so me peljali. Vendar ni bilo kot prvič, ko nisem mogla rodit. Je hotla it ven. So morali v Vipavi ustavit, sem tam rodila in potem so me peljali v Postojno. Potem pa je prišla babca na pregled, čez toliko dni in sem vprašala sosedo. In je rekla, ja skuhaj ji kofe. Kako se kuha? Sedem zrn moraš dat, pravi. In meni je prinesel mož kafe in jaz sem lepo sedem zrn kuhala. Itak se ni nič skuhalo. Nobenega nisem imela. Nisem nobenih starih staršev poznala. Bila sem res neuka. Ker sem imela dva otroka, so mi zrihtali stanovanje tam pri železniški postaji, pri dirkališču. Ena stara hiša. Spet ni bilo stranišča, ni bilo vode, vodo so mi potem naštimali. Stranišče pa je bilo od zunaj. Spodaj, kjer je bila spalnica, so bile take deske in gledala sem močerade spodaj v kleti. Katastrofa. Tam smo vseeno preživeli dokler ni bila na Prešernovi zgrajena hiša, blok. Tam je bilo prej koruzno polje. Tam kjer je Lovski dom. Tam je bilo vse koruzno polje. No in potem smo prišli na Prešernovo. Dokler niso šli otroci v vrtec, se nisem mogla zaposlit. Potem sem se zaposlila na občini.
Vir:
Jasna Fakin Bajec, Etnografska delavnica v Domu upokojencev Nova Gorica, november 2022.