Skoči na vsebino
Ab initio Nova mesta
Gumb išči A-Ž

Postajarci - "avtohtoni" Goricjani

Po pripovedovanju starejših krajanov se je življenje v mestu začelo na železniški postaji, v železničarskih blokih na vogalu Prvomajske in Erjavčeve ulice. Zgradila jih je uprava državnih železnic za svoje zaposlene leta 1925 (Nursdorfer 2002: 240).

»Rodil sem se leta 1953. Mladost smo preživeli na železniški postaji, bili smo »postajarci«, otroci železničarjev. Tu smo živeli že pred pričetkom gradnje Nove Gorice.« 
(Vir: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/zivljenje-v-mestu/) 

»V Novo Gorico sem se preselila leta 1947. Moja starša sta Slovenca, oče iz Števerjana, mama iz Gorice. /…/ Še danes živimo v hiši, ki jo je kupil moj oče. /…/ v glavnem so tu prebivale delavske družine, predvsem železničarji, ki so ostali tu v Jugoslaviji, ko je bila postavljena meja. Mesta ni bilo, stale so le stare stavbe na Postaji, Frnaža, kjer so imele prostore vse trgovine in restavracija, ter stanovanja priseljenih delavcev. Vse ostalo so bila polja«
(Bastančič 2008: 225)

Po pisanju Tomaža Vuge so bili postajarci italijanskega porekla, saj so morali v času fašizma slovenski železničarji zapustiti domače kraje. Na njihova mesta so prišli Italijani. S seboj so prinesli tudi drugačne navade, drugačno zabavo in drugačne vrste športa. Na postaji se je še kasneje, ko so se v železničarske bloke naselili Slovenci, ohranili hokejski klub na kotalkah, tipičen italijanski šport.   

V intervjuju za Primorske novice leta 2017 je postajarc Srečko Čebron povedal:

“Mi smo bili postajarci, četrta enota, ker je bila tu Via Officina, so nam pravili tudi ofičinarji. Bili smo kot ena velika družina, zelo zaščitniški eden do drugega. Imeli smo znameniti žvižg čufi-čufi. Ko si zažvižgal, so se na vsakem oknu pojavile tri glave, to je bil kot naš simbol, znak. Še danes ko greš po cesti, če požvižgaš na tak način, ti bo pravi postajarc z enakim žvižgom odgovoril. /…/ Moj oče je pred našim blokom, v katerem je bilo devet stanovanj, zasadil češnjo kot simbol enotnosti, bila je last vseh stanovalcev. 'Rabutanje' ni bilo dovoljeno. V času 'bandime' so se štirje možje povzpeli v krošnjo, jo obrali in pridelek pravično razdelili. Vsak otrok je dobil po dva lončka, odrasel pa po enega. In tako naprej, dokler niso razdelili vseh češenj«
(Marussig 2017)

V šolo so hodili na Rafut, nato na Grčno (Havaji), OŠ Milojke Štrukelj, zatem pa na osnovno šolo Frana Erjavca (po letu 1981). Med  bloki pa so imeli velika igrišča, balinišče in celo bazen. 

»Za vrtovi (pri današnji Evropi) so nam, železničarskim otrokom naredili dva bazena, pripravili skok v daljino, otroško igrišče, balinišče in igrišče za igranje odbojke s podlago iz leša«
(https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/srecko-cebron/) .

Tam so bili organizirani tudi prvi plesi. Najbolj pa so bili poznani po hokeju na kotalkah, ustanovili so svoj kljub Železničar. 

 “Ko je bila tekma, se je tam natrpalo ogromno ljudi. Bili so večkratni državni prvaki. Tam so bile tudi mednarodne tekme z Italijani, Španci. To so bili vsi fantje iz teh blokov, predvsem bratje Pertot in Tabaj, klapa s postaje, in drugi. /…/ Takoj po vojni je bila meja kar zaprta, ampak ko sem bil jaz majhen, niso bili več tako zelo strogi. Ko smo igrali nogomet in je zletela žoga čez, so nam jo vrgli nazaj. Ali pa smo kot mulci kdaj tudi skočili kar sami ponj. /…/ Za nas domačine režim ni bil tako strog. Ker so tod hodili tudi prebežniki, pa se je pri tunelu kdaj slišalo tudi streljanje, ne vem pa, če so koga ustrelili.“
(Marussig 2017)

Vseskozi pa so se počutili kot »avtohtoni« Goricjani, zato so se večkrat skregali z otroki iz ruskih blokov.

»Ko se je Nova Gorica zidala, so bile na tistem polju pri Kornu pod Kostanjevico nenehne borbe s tistimi iz ruskih blokov. To je bilo kot v zgodovinskih filmih, letele so puščice, palice, streljalo se je s fračami ... To smo se tolkli, kot nekakšni Indijanci, Maori za svojo posest. Branili smo naš teritorij /…/ Ta distanca med nami je, vsaj z mojega vidika, trajala nekje do leta 1971, ko smo na kotalkališču odprli prvi disko F57 in so začeli prihajati tudi z drugih koncev mesta. To je bila bolj alternativna zadeva, vrteli smo Led Zeppelin, Deep Purple. Igrali so tudi domači bendi Blue Stars, Biseri, na koncertih se je gnetlo ogromno ljudi. Vse skupaj je trajalo deset mesecev, nato smo eden za drugim morali v vojsko in je stvar zamrla«
(Marussig 2017). 

Podobno pripovedujejo tudi prvi Novogoričani, ki so živeli v ruskih blokih:

»stalno so bila rivalstva s postajarci. Ma oni so imeli razvit svoj hokej, to je bilo fantastično. Smo tudi hodili gledat tiste tekme. So bili dobri. So bila državna, jugoslovanska prvenstva v hokeju na kotalkah. Tam se je res nagnetlo ogromno ljudi. So pa bile borbe med eno in drugo sosesko. Na kotalkališču pa so bili kasneje tudi plesi. Mladina iz sosesk se med sabo ni družila. Vsak je imel svoje. Takrat ni bilo televizije«
(Etnografska delavnica s novogoriškimi upokojenci, november 2024).  

 

Avtor: Jasna Fakin Bajec

Vir:


Prispevaj

Tagi

Povezani članki

Erjavčeva ulica