Kje so bivali gradbinci Nove Gorice?
Kje so spali delavci, ki so delali na gradbišču? Od kod so prihajali? Kako so živeli, se izobraževali in se zabavali?
Delavci, ki so gradili Novo Gorico, so prihajali iz različnih podjetij. 7. junija 1948 so bila glavna dela oddana podjetju SGP Primorje, ki je postalo odgovorno za graditev vseh objektov v Novi Gorici (Ukmar 1993: 32). V začetku leta 1948 so začeli z gradnjo delavskega naselja na Malem klancu (današnji Ronket, kasneje prostor tekstilne industrije Ideal). Najprej so postavili dovozno pot in šest barak za improvizirana stanovanja, menzo in pisarno. V stari opekarni so uredili kopalnice s tušem. Improvizirane barake so delavcem v ta namen služile le do zgraditve zidanih stanovanj in ostalih prostorov. Maja 1948 so zgradili ambulanto, pisarne, delavnice, skladišča, pripravljali so teren za nove bloke. (Ukmar 1993: 32)
»Kjer so sedaj vrstne hiše, naprej od doma upokojencev, so bile na začetku barake. Imenovali so jih 'novo Sarajevo'. Zgrajene so bile za potrebe gradnje Nove Gorice in gradbince« (Vir: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/ana-in-erik-katnik-copy/).
Sprva med delavci ni bil razvit tak tekmovalni duh kot pri mladinskih delovnih brigadah. Kot navaja zgodovinarka Dragica Ukmar, ki je pregledala dela v letu 1947,
»tekmovanja med delavci sploh ni bilo. Zato je bil sprejet sklep o uvedbi tekmovanja za vse vrste dela, vse od posameznih skupin, in o uvedbi brigadnega sistema v vse panoge dela ter o vsestranski racionalizaciji dela«
(Arhiv RS Zapisnik proizvodnega sestanka na gradbišču NG, 22. november 1948, cf. Ukmar 1993: 26).
Tako so tudi delavci začeli delati po sistemu brigad, med seboj so tekmovali, presegali letne plane in proglašali udarnike.
SGP Primorje je tekmovalo z drugimi podjetji, ki so sodelovala pri gradnji Nove Gorice. To so bila: Republiško gradbeno podjetje za ceste, Apnenica Rdeča zvezda iz Solkana, Cementarna Anhovo, opekarne v Renčah, Bukovici in Biljah (Ukmar 1993: 32).
V svojem delavskem naselju so tudi vodili delavsko ekonomijo. To pomeni, da so delavci sami tudi kmetovali, imeli svoje hleve in svoje trgovine. V Novi Gorici so imeli 20 ha površin, posejanih s krompirjem, zelenjavo in drugimi pridelki. Presežke so tudi izvažali na gradbišča v Ajdovščino in Idrijo. Imeli so svojo upravo gradbišča in sindikalne podružnice (prav tam).
V delavskem naselju so bile tudi šola za zidarske vajence, delovodska šola, gradbena šola in dvorana za kulturne prireditve. V letu 1949 je gradbeno šolo obiskovalo 250 učencev iz podjetij Primorje in Ograd. Imeli so tudi Rdeči kotiček z radioaparatom in dnevnim časopisjem ter knjižnico z 800 sodobnimi knjigami. Občasno so organizirali razne tečaje (prav tam: 33).
Posebna skupina na gradbišču so bile ženske. S prostovoljnim delom pri gradnji Nove Gorice so se pripravljale na svoje volitve (volitve v odbor AFŽ). Želele so opraviti čim več prostovoljnih delovnih ur. Vsi delavci pa niso bili nastanjeni v delavskem naselju, nekateri so zvečer odhajali domov in se zjutraj vračali na delo.
Del delavskega naselja so leta 1951 preuredili v prostore za šolo, del pa je ostal delavcem.
Avtor: Jasna Fakin Bajec
Vir:
- Bastančič, Mira. 2017. Delavci na poti med topolo, Zgradili smo mesto, file:///C:/Users/Jasna/Downloads/MESTO-delavci_med_topoli_20171013_155606%20(2).pdf
- Ukmar, Danica. 1993. Začetki gradnje Nove Gorice, Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino (1993), letnik 41, številka 2. URN:NBN:SI:doc-T6USNG8G from http://www.dlib.si, str. 1837.