Trnovska in banjška planota
Skrajni severozahodni rob Dinarskega gorovja je eden najmanj poseljenih delov Slovenije in edini z alpskim podnebjem zunaj Alp. Prevladuje bukov gozd, na površju ni tekoče vode, območje pa zaznamujejo številne jame in brezna.
V času Marije Terezije so gozd prvič sistematično izmerili za potrebe izračunov gozdne mase in lesa, pomembnega za ogrevanje Gorice. Na območje so naselili nemške kolone, ki so z gradnjo cest in podiranjem dreves s prečno žago z gozdom prvič načrtno gospodarile (oziroma ga izkoriščale). Iz tega časa izvirajo tudi prvi gozdnogospodarski načrti v Evropi.
Med 18. in 19. stoletjem so se sredi Trnovskega gozda naselili češki pihalci stekla (glažutarji) iz Hamburga, katerih steklenice so bile znane daleč naokoli.
Med Trnovsko in Banjško planoto leži ozka, 16 kilometrov dolga Čepovanska dolina, ena najbolje ohranjenih suhih dolin v Sloveniji, katere oblika kaže na nekdanjo prisotnost vode. Dolina ločuje obe planoti.
Ob robu Trnovske planote poteka cesta z izjemnimi razgledi na Vipavsko dolino in Kras, pogled pa sega vse do morja. Pot se začne pri vasi Trnovo, kjer se nahaja tudi daleč naokoli znano vzletišče za jadralne padalce in zmajarje. V vročih poletnih dneh je temperatura na planoti tudi do 10 °C nižja kot v dolini, zato je območje zelo priljubljena destinacija za naravno hlajenje.
Otliško okno in Skozno
Naravni kamniti most pri Otlici nad Ajdovščino, visok 12 in širok 7 metrov, dosegljiv po lahki poti približno 20 minut od parkirišča, skozi katerega vidimo Vipavsko dolino. Skozno – še eno manjše okno, je pri Trnovem nad Lijakom.
Avtor: Blaž Kosovel