Zgodbe
nekdanje mesto v malem
Na križišču ob začetku Ceste 5 na današnji Erjavčevi cesti je nekoč stala stavba »frnaže« oz. stare opekarne (ita. fornace = opekarna) iz leta 1922, ki je prenehala obratovati leta 1944. Področje naokoli je namreč ilovnato, ostanke kopanja gline pa lahko še najbolje zasledimo v Borovem gozdičku za knjižnico in gledališčem. Zgradba je bila dolga 125 metrov in imela 50-metrski dimnik, takrat največji na Goriškem.
Opekarna, ki je bila zgrajena za proizvodnjo opek, s katerimi so obnavljali Gorico po prvi svetovni vojni, je nato služila kot prostor za vse, kar je ob gradnji potrebovalo novo mesto.
Ob začetku gradnje Nove Gorice je bila pravcato mesto v malem: v njej so najprej živeli brigadirji, nato pa je dobila vzdevek »veleblagovnica«, saj so v njej svoj prostor našle razno razne trgovine od pekarne do železnine, obrtniki od brivca do finomehanika, tu je bila tudi odvetniška pisarna, začasni sedež pa so našle uprave mnogih podjetij in javnih ustanov, prav tako pa mnoga društva, knjižnica, glasbena šola in še bi lahko naštevali.
Stavba je bila v vedno slabšem stanju in iz higienskih razlogov neprimerna za bivanje, zato so se odločili, da jo porušijo. Najprej je leta 1957 padel dimnik, celoten proces rušenja pa je trajal skoraj deset let. Sicer pa je bil povod za rušenje gradnja komunalnih blokov ob današnji Delpinovi ulici, ki so nadomestili in nadgradili vsebino, ki je bila do tedaj v frnaži. Danes stoji zgolj še manjša upravna stavba, v kateri je Dom krajevne skupnosti Nova Gorica.
Avtor: Blaž Kosovel
Tagi
Zgodbe
Opis
Spomini brigadirjev na Frnažo
Brigadir mariborske brigade Karel Destovnik Kajuh, Primorec Oskar Jogan
»Prestopili smo prag čudnega domovanja: bilo je prve dni julija 1948. Zagledali smo to arhitekturo: goriško opekarno! Od ceste, Gabrijelovega drevoreda, jo je ločil venec nizkih, slabo zidanih bajtic. Neometano poslopje s pošastno visoko štrlečim dimnikom na pogled ni bilo ravno prijazno. Dišalo je po ožgani opeki, bilo je zatohlo in mračno. Po vegavih, obrabljenih stopnicah in po dolgih hodnikih smo komajda našli pot do prostorov, kamor smo spravili prtljago. Hitro smo odkrili stranski izhod, ki je bil v desnem krilu zgradbe. Skozenj smo navlekli slame. Te je bilo na srečo dovolj, da smo si udobno postlali na nadstropnih lesenih pogradih. Stari brigadirji smo spodbujali mlajše, češ, na progi Brčko–Banovići smo spali pod šotori na slami, v Šamcu smo imeli slamo v barakah, tu bomo preživeli dneve na slami v pravcati palači. V palači … da, pozneje, ko smo dodobra spoznali vsak kotiček Frnaže, nam je postala prijetno zatočišče. Zavoljo njenih razsežnosti nam jo spomin ohranja v podobi palače.«
Brigadir Dušan Kralj
»V notranjosti so bile že postrojene brigade in ko smo prišli skozi vrata, bi kmalu umrli od navdušenja, ki nas je obdajalo. Govora je bilo v vseh jezikih. Nekaj smo sicer razumeli, po srbsko, hrvaško, ampak tukaj so bili še drugi jeziki, saj so bile brigade z obrobja Romunije (Vlahi), tako rekoč, s Kosova, iz Makedonije. Znašli smo se v tej mešanici zelo dobrovoljnih ljudi.«
Vir: Petra Kolenc (2017): "Pesem graditeljev Nove Gorice ali kako je socialistični realizem dosegel Solkansko polje," Razpotja Nove Gorice, št. 29 (https://razpotja.si/razpotja_article/pesem-graditeljev-nove-gorice/)
Spomini dogajanja v nekdanji "frnaži"
Po odhodu delovnih progad so stare frnaže prostori postajali središče nastajajočega mesta, pravo “mesto v malem“. Vse do sredine 50. let je služila kot začasni dom naslednjim dejavnostim:
»spodaj so bile prve trgovine, vsaj pet čevljarjev v čevljarski delavnici, mleko smo hodili iskati z dvolitrskimi kanglicami, bila je tudi železnina, prvi televizorji leta 1960 so se tudi tu prodajali, pekarna je bila … Zgoraj so pa stanovali tisti, ki so prišli v Novo Gorico, tudi družine brez stanovanj, to so bila začasna bivališča, veliko je bilo tudi samskih stanovanj. Sicer je bila frnaža polna podgan. Tu je bilo tudi nekaj kulturne dejavnosti in menza. Postopoma so te ljudi izselili v stanovanja, ki so se gradila. Opeko so uporabili kot material«
(https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/gorazd-humar/
»V staro frnažo smo šli v trgovino po stezi, med trtami. Rekli smo ji palača združenih držav, ker so bili v njej ljudje od povsod. Tam smo imeli mesnico s konjskim mesom, čevljarja, krojača, menzo, tržnico, trgovino … Še zdaj imam likalnik, ki sem ga tam kupila, Rowenta, hranim ga za spomin. Ta trgovina je bila kar dobro založena.«
(Vir: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/pavla-kante/)
»Tudi kruh smo nosili v peč frnaže: prinesli smo testo in tam so nam ga spekli. En gospod je v enem lokalu zadaj pri peči pripravljal sladoled. Frizer je bil v (današnji) evropski hiši.« (Vir: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/davorin-zupan/).
Več družin in posameznikov pa si je v njej začasno uredilo tudi svoje domove. Mestni otroci in mladina so si v skritih kotičkih poiskali priložnosti za srečevanja in igre.
»Izhajam iz hribov, iz Levpe nad Kanalom in pole sem bila v Frnaži eno leto. Tam smo bile vse nacije, iz cele Jugoslavije. Večinoma moški, samo eno sobo smo dobile ženske. Brez kurjave, brez vode. Stranišče je bilo na koncu, eno«,
nam je zaupala sogovornica, ki je v Novo Gorico prišla leta 1957.
Avtor zapisa: Jasna Fakin Bajec
