Ruski bloki - arhitekturne posebnosti
Prvi načrt za gradnjo mesta je nastal po zasnovi arhitekta Edvarda Ravnikarja (1907-1993), enega izmed najvidnejših predstavnikov povojnega modernizma na Slovenskem. Novo Gorico si je zamislil kot vrtno mesto, tj. mesto, ki omogoča racionalno organizacijo vseh mestnih funkcij in je obenem prijetno za življenje. Sledil je zasnovam Le Corbusierjevega koncepta Sončnega mesta (La Ville Radieuse) in načelom funkcionalističnega mesta, ki jih je kodificirala Atenska listina združenja CIAM (1933). Poudarek je bil na zdravem življenjskem okolju, kot so osončenje, velike javne površine in zeleni prostori. A po njegovi zasnovi so zgradili le 11 zgradb: šest stanovanjskih blokov z velikimi meščanskimi stanovanji, občinsko zgradbo ter štiri bloke v bližini potoka Koren.
Ravnikar je prostor za bivanje predvidel ob glavni magistrali; po prvih načrtih naj bi tu postavili 12 blokov, dejansko pa so jih na obeh straneh južnega izteka Kidričeve ulice zgradili 6. Domačini so jih poimenovali Ruski bloki. Locirani so v osrednjo hrbtenico Nove Gorice in predstavljajo avtorsko izpeljava strogih gradbenih normativov, ki so jim v okviru prvega petletnega gospodarskega plana morali arhitekti slediti pri projektiranju stanovanj, ter eno izmed prvih odmevnejših Ravnikarjevih povojnih naročil.
Gre za petetažne podkletene bloke, ki so v bistvu nastali na osnovi načrtov tipskih večstanovanjskih blokov, ki jih je Ravnikar leta 1947 projektiral za Novi Beograd (skupno imajo funkcionalno razporeditev notranjih prostorov in poševne strešne zaključke). V podstrešju so bila naknadno urejena samska stanovanja (t.i. golobnjaki), v posameznih nadstropjih pa štiriindvajset za tiste čase zelo udobnih stanovanj v velikosti okvirno 100 m². Bloki so grajeni klasično iz opeke, nadstropja so lesena, le stopnišča in kuhinje imajo armiranobetonska tla (Di Battista 2021). Po besedah Tomaža Vuge je »resnična kakovost bivanja v njih prihaja do izraza šele zadnja leta /…/ saj odgovarjajo sodobnemu načinu življenja, majhni družini, ki hoče imeti udobne dnevne prostore, velik bivalni balkon …« (Vuga 2018: 111). Obdajajo jih obširne javne zelene površine z raznolikimi drevesi, ki v poletnih mesecih nudijo potrebno senčenje, prostor za druženje in igro otrok, pozimi pa možnost, da sončni žarki prodrejo do bivalnih prostorov.
Med arhitekturnimi in umetnostnozgodovinskimi posebnostmi izstopajo zaradi razgibane strukture zunanjščine (zamiki fasad, iztopajoči vhodi, lože, poševni strešni zaključki, raznolikost materialov in detajlov), ki predstavljajo odklon od mednarodnih načel modernizma, saj jih je arhitekt prilagajal domačim razmeram (npr. uporaba korčne kritine, polken za senčenje in tradicionalne gradnje iz opeke z lesenimi medetažnimi ploščami med stanovanji, ki so na nekaterih mestih betonske). Prostorna kvalitetna stanovanja z dvostransko osvetlitvijo in kletnimi prostori pa predstavljajo izjemo v primerjavi z večino tedanjih tipskih stanovanjskih blokov v ostalih slovenskih mestih.
Avtor: Jasna Fakin Bajec
Vir:
Alenka di Battista (2021): Ravnikarjevi bloki v Novi Gorici. Založba ZRC, Ljubljana, str. 45-62.
Tomaž Vuga (2018): "Trinajsti blok" V: Projekt: Nova Gorica. Založba ZRC, Ljubljana, str. 110-112.