Skoči na vsebino
Ab initio Nova mesta
Gumb išči A-Ž

Občinska stavba

Zgodbe

Največja in najmogočnejša zgradba prvega obdobja nastajanja mesta je bila zgrajena med letoma 1949 in 1953. Načrtovanje zgradbe je bilo zaupano arhitektu Vinku Glanzu (1902–1977), ki je bil (tako kot Edvard Ravnikar) učenec Jožeta Plečnika, kiparju Borisu Kalinu (1905–1975) in slikarju Slavku Pengovu (1908–1966), ki so se pred tem že izkazali pri prenovi Vile Bled (1947), tedaj glavne rezidence jugoslovanskega predsednika Tita v Sloveniji, in nato še njegove ljubljanske rezidence Vile Podrožnik (1947).

Glanz je želel mediteranski značaj prostora poudariti z zunanjim kamnitim stebriščem, ki oblikuje arkadno pasažo preko cele širine pročelja oblikuje arkadno pasažo, v notranjosti pa še dodatno z atrijem. Dvorana mestnega sveta je dolga leta služila kot prostor za zabave, prireditve in tudi kinodvorano.

Na pročelju je Kalin izdelal štiri alegorične kipe, ki predstavljajo takratno zgodovino Slovencev na Goriškem: dva gledata proti zahodu/Italiji, druga dva pa na vzhod proti prestolnici. Prvi se rešuje spon fašizma, drugi žuga proti izgubljenemu Trstu in Gorici, tretji je na straži s pogledom proti prestolnici (Ljubljani oziroma Beogradu), zadnji pa obrezuje trto in gleda navzdol na ulico. S tem kliče vse nas k skupinskemu delu za boljšo prihodnost. Pengov pa je v Zeleni dvorani v prvem nadstropju narisal mogočno fresko zgodovine Slovencev na Goriškem – z osrednjim poudarkom boja partizanov proti fašizmu.

Ob tem pa velja omeniti tudi mozaike, ki se nahajajo v vhodni avli pred atrijem. Alegorične motive je narisal Tone Žnidaršič (1923–2007), mozaike pa je izdelal Alfio Tambosso - Ultra (1914–1992), diplomant ene najznamenitejših šol za mozaike v Spilimbergu pri Vidmu, ki je iz Italije prebegnil v Jugoslavijo. Ultra je svoje znanje kasneje uporabil tudi pri izdelavi velikega mozaika v zgradbi Zveznega izvršnega sveta v Beogradu.

Glanz in Pengov sta takoj zatem leta 1956 sodelovala tudi načrtovanju pri Palače ljudske skupščine, v katerem danes domuje slovenski parlament v Ljubljani. Zgradbi sta si zelo podobni, kar ni naključje, saj jo je želel Glanz najprej postaviti v Novo Gorico. Na portalu parlamentu so sicer kipi Karla Putriha in Borisovega brata Zdenka Kalina. Oba brata sta bila sicer rojena v bližnjem Solkanu. Parlament sicer stoji na Trgu republike, ki ga je desetletje kasneje načrtoval ravno Edvard Ravnikar.

 

Avtor: Blaž Kosovel

Kraj: Nova Gorica

Prispevaj

Tagi

Povezani članki

Občina Nova Gorica - o nastanku Občinska stavba Občinska stavba - mozaiki Trg Edvarda Kardelja

Zgodbe

Opis

Občinska stavba - prvo družabno središče

Javno kulturno življenje se je začelo v stavbi današnje Mestne občine Nova Gorica. Ljudem so najbolj ostali spomini na plese in kinodvorano.   

»Sedanja občinska hiša v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja [je] tudi novogoriški kulturni center, saj so v njej gostovali Goriška knjižnica, kino, Pokrajinski arhiv, v avli so bile razstave, v veliki dvorani pa še koncerti in nekatere gledališke predstave«
(Vuga 2022).

»Občinska stavba …tam je bilo prav vse. Pošta, vojni odsek, sodišče, tožilstvo, socialno zavarovanje, pokojninsko zavarovanje, banka, urbanizem – gradbeno podjetje Gorica. To je bilo vse noter, kar je sedaj po vsej Gorici«
(Etnografska delavnica v Domu upokojencev Nova Gorica, november 2022). 

Občinska stavba v Novi Gorici je spomenik lokalnega pomena (Uradni list, št. 105/2021 z dne 2.7.2021), saj sodi med pomembne arhitekturne spomenike slovenskega povojnega modernizma. Nastala je po načrtih arhitekta Vinka Glanza (1902–1977), ki je bil eden vodilnih projektantov državnih in republiških objektov v drugi Jugoslaviji (Di Battista in Mohor 2022: 5). 

V knjigi Občinska stavba v Novi Gorici (2019) avtorici Alenka Di Battista in Katarina Mohar še navajata,

»da je njena gradnja potekala v času od 1949–1953, in velja za prvo večnamenska javna stavba v novozgrajenem mestu in dolgo časa edini upravno-politični ter kulturno-družabni center. V začetkih gradnje Nove Gorice v 50. letih 20. stoletja, je stavba predstavljala arhitekturno dominanto, simbol nastajajočega novega mesta in ponos vseh mladinskih in delavskih brigadirjev, ki so gradili mesto. Z gradnjo so začeli leta 1949, temelje pa so postavile Mladinske delovne brigade v letu 1948«
(prav tam).  

»Gradnja Nove Gorice se je pričela leta 1948, začeli smo z občinsko zgradbo, s temelji. Trpeli smo, vendar jamral ni nihče«
 (Spletni vir 1).

»Na gradbišču, prav tam, kjer se bo kmalu dvignila ponosna stavba okrajnega izvršnega odbora, je stala strumno postrojena mladinska delovna brigada iz Srbije. /…/ To je zlata mladina. Prišla je iz daljne bratske republike, dokaz, da je vprašanje Gorice važno za vso širno domovino,«
je maja 1948 pisal tednik Tovariš (cf. Marušič ur. 2017: 156).

Poleg sedeža različnih upravnih in političnih organov (leta 1960 se v stavbo preseli tudi občina) je stavba za domačine predstavljala pomemben kulturni, družabni in socialni prostor. V avli in veliki dvorani so se zvrstili številni dogodki, med drugim predvajanje filmov, razstave, modne revije, plesi za novo leto in pust ter druge prireditve.  

»Kino dvorana je bila za vse. Kino dvorana je bila tam, kjer je bila občina, od spodaj. Tam so bili tudi vsi sestanki za večje kolektive. . . vsi smo bili tam, vsi smo se med seboj poznali. Ko danes vidim na avtobusu osebo, rečem »kataster«. Ker veš, da je delala na katastru [Oddelku za kataster]. Vsi smo bili na kupčku. Vsi smo bili tam, vsi smo se med sabo poznali. Tudi prepirov ni bilo«
(Etnografska delavnica v Domu upokojencev, november 2022).

»Edino, kar je bilo sprva možno, je bil kino,« se je spominjalo več starejših sogovornikov, ki so v mesto prišli v 50. letih 20. stoletja. »Gledališča še ni bilo. Bilo je v Solkanu gledališče. V Solkanu je bilo že dolgo časa, v Sabotinu je bil ples. So imeli tudi svoj orkester tam Solkanci. Tako, da smo hodili tja. Potem pa se je v Novi Gorici začelo. V Park hotelu. Smo bili zelo ponosni na to«
(Etnografska delavnica v Domu upokojencev Nova Gorica, oktober 2022). 

Kasneje pa so v večnamenski avli tudi prirejali razne plese. 

»Takrat je bilo več družabnosti kot danes, bilo je življenje, ples smo imeli večkrat v avli občine. Prostor smo uredili sami, enkrat tudi na temo Moulin Rouge. To so bili plesi z živo glasbo, dame so bile urejene, kot je treba. /…/ Nova Gorica je imela duh mladosti«
(Spletni vir 1). 

 

Viri in literatura: 

Avtorica zapisa: Jasna Fakin Bajec