Skoči na vsebino

Nova mesta

Nova Gorica je prvo novo mesto, zgrajeno ab initio (od začetka) v 20. stoletju, ki je postalo Evropska prestolnica kulture. To velja še posebej poudariti v luči dejstva, da nova mesta ponavadi veljajo za mesta brez kulture. Vsako novo mesto je namreč mesto brez dolge zgodovine, mesto brez tradicije, brez legend in zgodb, ki se lahko oblikujejo preko generacij, ki naseljujejo isti prostor.

Je tudi brez pomembnih mestnih družin in značilnih obrti ali jedi. Zato je na začetku vedno tujek v svojem okolju. Vsa nova mesta zato združuje podobna kriza identitete, saj so se bila primorana iznajti od začetka. 
Mesta nastanejo bodisi z rastjo manjših naselij v večja središča ali pa so že od začetka načrtovana kot celota. V renesansi k razvoju načrtovanih mest vnesejo zahtevo po perspektivi in redu. To predstavlja začetek sodobne ideje urbanizma oziroma centralnega mestnega načrtovanja.

Mnoga nova mesta so načrtovana kot vojaške postojanke (npr. Oglej, Palmanova, Karlovec), kot pristanišča ali pa rudniška mesta v bližini nahajališč iskanih rud (Velenje, Raša), v zadnjem stoletju pa so mnoga mesta nastala za potrebe industrije, največkrat jeklarsko (Magnitogorsk, Nowa Huta, Eisenhuttenstadt), a tudi kemično (Halle-Neustadt, Torviscosa v bližini Nove Gorice) in tudi avtomobilsko (Wolfsburg za prvo tovarno Volkswagna).

Posebno mesto pri gradnji novih mest ima italijanski fašistični režim, ki gradi nova mesta na področjih, ki so šele z bonificiranjem oziroma izsuševanjem postala primerna za naselitev. Nova naselja postanejo dobesedno pionirske kolonije na novo osvojenih teritorijih, ki postanejo nova središča podeželskega življenja (npr. Latina južno od Rima). 

Po drugi svetovni vojni nastanejo mnoga nova mesta za razbremenitev velikih prestolnic in drugih središč. Najprej nastanejo okoli Londona, nato pa tudi Pariza (danes zloglasni banlieues) in kasneje Berlina. Na Nizozemskem pa v vseh načrtovanih mestih danes bivata dva od 17 milijonov prebivalcev Nizozemske.

 

Avtor: Blaž Kosovel

Tagi