Hotel Park - od odprtega plesišča do casinoja
Prvotna zasnova kavarne in restavracije. Fotografijo hrani: Goriški muzej.
1 / 5
Valovita betonska streha in odprto plesišče, foto: Branko Morenčič, vir: kamra.si.
2 / 5
Vhod v Hotel Park danes, po prenovi, ki je popolnoma spremenila prvoten izgled. ©Foto: Blaž Kosovel
3 / 5
Prvo mestno sprehajalisce in hotel park-danes.
4 / 5
Vhod v Hotel Park danes, po prenovi, ki je popolnoma spremenila prvoten izgled. ©Foto: Blaž Kosovel
5 / 5
Velikopotezni zastavek Magistrale je poleg drugih monumentalnih stavb predvidel tudi velik hotel s kavarno in restavracijo. A zaradi pomanjkanja finančnih sredstev so se v pričakovanju boljših časov odločili, da najprej zgradijo manjši hotel s kavarno in restavracijo ter odprtim plesiščem z markantnim valovitim betonskim nadstreškom na sedanji Delpinovi cesti. Kompleks so pod vodstvom arhitekta Stanislava Rohrmana (1899–1973) gradili od leta 1951 pa do leta 1959.
To je bil najbolj priljubljen prostor za druženje v mestu. V odprtem atriju so prirejali številne plese z živo glasbo in druge dogodke. Domačini se spominjajo, da se je poleti za konec tedna plesalo skorajda do jutra. Prav tako pa so začeli v restavracijo vabiti tudi prve turiste iz Italje. Leta 1966 so zato v kletnih prostorih hotela odprli tudi nočni klub s striptizetami, s čimer so želeli Italijanom pokazati odprtost in libe- ralnost socialistične družbe.
A želje so bile večje – pretežno italijanskim gostom so želeli ponuditi še več doživetij in pri tem čim več zaslužiti. Tako se je izoblikovala ideja o casinoju. Eden najpomembnejših mejnikov v zgodovini mesta se je zgodil leta 1984, ko so odprto plesišče zaprli in ga spremenili v igralnico v slogu lasvegaških igralnic (po načrtih Vojteha Ravnikarja, ki je kasneje projektiral tudi gledališče in knjižnico): torej manj elitno kot v drugih evropskih casinojih, odprto za širši segment obiskovalcev, z bleščečo notranjostjo in dodatno zabavno ponudbo, namenjeno širšemu občinstvu in ne zgolj najbogatejšim.
Z oblikovanjem takšne celostne gostinske in turistične ponudbe je nastalo podjetje HIT – Hoteli, igralnice, turizem. Igralnica je že leta 1988 po prometu prekosila dotlej največje jugoslovansko igralniško središče v Portorožu. Osrednja osebnost te preobrazbe je bil tedanji direktor Danilo Kovačič (1940).
Z zaprtjem plesišča je Nova Gorica izgubila najbolj priljubljeno lokacijo za druženje. Prostor je bil odslej namenjen tujim obiskovalcem, s tem pa se je zmanjšal tudi vrvež na ulici, ki je postala zgolj še ogromno parkirišče. Zgodila se je torej turistifikacija: prostor ni bil več namenjen domačinom, temveč zgolj še turistom, kar je dolgoročno spremenilo tudi sam mestni utrip. Celoten kompleks casinoja so ob kasnejši prenovi popolnoma spremenili, tako da na prvotno stanje spominja zgolj hotelska zgradba.
Igralništvo je bilo za mesto dvorezen meč. Po eni strani se je v občino stekala izjemna količina denarja, domačini so dobili dobro plačana delovna mesta, HIT je tudi financiral mnoge športne (mdr. nogometni klub HIT Gorica) in kulturne prireditve ter tudi serijo spomenikov v javnem prostoru. Vendar je igralništvo po drugi strani prineslo tudi mnogo negativnih posledic za mesto. V prvi vrsti velik odstotek prebivalstva z odvisnostjo od iger na srečo. Okoli igralnic se je razpasel organizirani kriminal z nelegalnimi posojili in prostitucijo. Osredotočenost na dobičkonosen igralniški sektor je za mnoga leta zaustavil razvoj drugih panog in ustvaril občutek lagodnosti ter lažne zaslužnosti za blaginjo mesta. Ko je v obdobju po letu 2010 recesija močno prizadela igralniški sektor, je bilo mesto primorano začeti na novo osmišljati samega sebe.
Avtor: Blaž Kosovel
Kraj: Nova Gorica