Delpinova ulica, ki se je najprej imenovala Cesta 5, je vse do 70 let. 20. stoletja veljala za mestno središče.
»Mi smo rekli, veš, sem kupla tam v zaporednih. Tu je blo od vse… Si šel od vrat do vrat in vse nabral. Tukaj je bilo glavno zbirališče. Si pršu v trgovino, si šel na tržnico in potem si šel še na pijačo v slaščičarno« (intervju, oktober 2022, nastarejša ulica je sicer današnja Kidričeva ulica, op. ur.).
Nov center mesta so planirali na novo ustanovljenem arhitekturnem biroju – Projekt. S plani so začeli po tem, ko so se oblasti odločile, da bodo Frnažo porušili, v njej pa so bile prve trgovine z jestvinami in zelenjavo ter sobe za prve prebivalce. Na ulici je prve stanovanjske stavbe, t. i. komunalne bloke načrtoval sam direktor in projektant biroja, Teodor Lojk (1913−2006). Po pripovedovanju je v njegovem biroju deloval tudi njegov oče, višji gradbeni tehnik Ivan Kraigher (1908-1976), ki je bil desna roka direktorja (intervju, november 2024). Splaniral je tri preproste enonadstropne podolgovate objekte, postavljene vzporedno s cesto. Leta 1957 so začeli z gradnjo prvih dveh; leta 1960 pa še tretjega (Figelj 2018: 18-19). V prvem bloku so uredili potrebno pekarno in slaščičarno, v drugem (danes je to Delpinova 12) »je blo od vse: manufaktura – za obleke, mlekarna, trgovina s jestvinami, drogerija, pekarna in bonboniera (je bila kasneje) in mesnica« (intervju, november 2022).
Sogovornice iz delavnice v Domu upokojencev v Novi Gorici pa so pojasnila: »Tam je bila mleko, mesnica je bila tudi v sklopu, s kanglico smo šli po mleko v mlekarno. Bila je mlekarna iz Vipave. Iz tistega vrča so nam nalivali v kanglico. So hodili tudi otroci« (november 2022). Za trgovine si je Teodor Lojk zamislil, »da ne bi imele posebnih običajnih izložbenih oken, ampak bi trgovine kot celota bile že istočasno tudi izložbe« (Figelj 2018: 19).
Med prvim in drugim blokom je bila postavljena tržnica. Po pripovedovanju je bilo na ulici vedno živahno. V kavarni Pecivo so v začetku 60. letih gledali prvo televizijo. »Ja, ta naša kavarnica, ki naj bi jo ukinili na Delpinovi. Tam je bila prva televizija. O Marija, kako smo se nagatili, da smo malo gledali« (Etnografska delavnica v Domu upokojencev Nova Gorica, november 2022).
»Spomnim se, da je v to restavracijo hodil še Veno Pilon, ko je prišel iz Pariza. Ga je prišla hčerka od Majerja iskat. On je bil prijatelj od Mayer Evgena iz Lož [graščak, agronom, sadjar in vinogradnik, r. 23. dec. 1889 v Ložah pri Vipavi, u. 29. nov. 1970 v Novi Gorici, Pristavi]. Bil je dunajski človek in sta prijateljevala. Ko je Veno Pilon zaključil kariero v Parizu in prišel v Ajdovščino, je večkrat prišel v Novo Gorico in se je tukaj malo sprehajal po dveh cestah. Spomnim se ga s pipco in zelo rad se je družil z mladino. In je pripovedoval, kako je bilo v Parizu«, je zaupal starejši sokrajan iz Nove Gorice (TZ, november 2024).
V kavarni so se rade srečevale tudi prve novogoriške »gospe« - žene pomembnih novogoriških osebnosti, ki niso hodile v službo. Ponujali so tudi sladoled in okusne slaščice ter kruh, v 80. letih 20. stoletja pa so v kavarni začeli peči pice. Veljala je za prvo picerijo v mestu (Kosovelj in Sušnik 2017: 53). Mladi iz srednjih šol so tukaj kupovali malico in radi posedali na zunanjem betonskem zidu, ki so ga po obnovi ulice leta 2020 porušili.
»Jaz sem najbolj kritičen do Delpinove ulice, da ni več slaščičarne Pecivo. Je bila odlična picerija, odlična hrana. Vse. Da ti vzamejo tisti vrt. Bila je prav duša ulici. Ko sem leta 1963 hodila v gimnazijo, smo tam hodili na kakav in kremšnito« (Etnografska delavnica z Novogoriškimi upokojenci, november 2024).
V sosednjih trgovinah z živili so prodajali blago na refuzo/rifuzo, kar pomeni, da blago ni bilo pakirano v plastičnih vrečkah, temveč so ga v trgovino dobili v več kilogramskih vrečah, kupcem pa prodali v manjših papirnatih vrečkah (nar. škrtocu). Tudi marmelado so postregli na papirju in ne kozarcih, kot poznamo danes. »Najbolj smešno je bilo, kako so nam dajali marmelado na papir v trgovini«, se je spominjala starejša sogovornica.
Leta 1959 so na drugi strani ceste končali restavracijo in kavarno Park, kjer so bili v poletnem času plesi.
»Najprej sem živela na Delpinovi ulici, kjer je danes Dom. Leta 1960 je bila zgrajena restavracija pri današnjem Hotelu Park. Spredaj so bile neke vrste vrtne ute, »gazeboti«. Tu so bili plesi. Bilo je veliko prometa zaradi restavracije Park, res veliko. So hodili Italijani in tu se je plesalo do treh zjutraj. Šele leta 1963 so zgradili Hotel Park. Potem sem se preselila na Erjavčevo 11, v prvi nebotičnik (Vir: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/stefka-sirok/).
Ulica je funkcijo središča mesta izgubila v 70. letih, z izgradnjo trgovskega centra ob današnjem Bevkovem trgu.
Zapisala: Jasna Fakin Bajec
Viri in literatura:
Figelj, Klavdija. 2018. "Teodor Lojk (1913− 2006), Pionir Izgradnje Nove Gorice, ali kdo nam je zgradil blok?“. Izvestje 15. https://ojs.zrc-sazu.si/izvestje/article/view/8714, str. 17-21.
Kosovel, Miha; Sušnik, Eva. 2017. Kamor so nas noge peljale iz navade. Razpotja, 29/III, posebna številka, str. 50-56. https://razpotja.si/razpotja_article/kamor-so-nas-noge-peljale-iz-navade/
Vuga, Tomaž. 2018. Delpinova, prvo mestno središče. V: Projekt: Nova Gorica, Ljubljana: Založba ZRC: 121-123.
