Cerkev Kristusa Odrešenika - podrobno
Prvotni načrt Nove Gorice v svojem jedru ni vključeval sakralne zgradbe. Zato je leta 1966 Dore Klemenčič (slovenski slikar, grafik, partizan) Novo Gorico imenoval »mesto brez zvonika«. Kristjani so svoje središče v mestu vendarle dobili leta 1982.
Nova Gorica je nastala v obdobju socializma, kjer je imela oblast vse do 70. let 20. stoletja popoln nadzor nad rimokatoliško dejavnostjo, saj je v cerkvi videla enega glavnih ideoloških nasprotnikov in močno opozicijsko silo (Repe 1997: 121). Zato je njeno moč poskušala zmanjšati oziroma jo povsem izriniti iz kulturne in duhovne sfere. Razmere so se začele postopoma umirjati po letu 1966, ko je bil ponovno sprejet sporazum med Vatikanom in Jugoslavijo (prav tam: 122). S tem so povezana tudi prizadevanja za gradnjo rimokatoliške cerkve v Novi Gorici, saj so ljudje že leta 1959 izrazili željo po duhovnem centru. Pred tem so krajani zahajali v frančiškanski samostan na Kapeli ter župnijski cerkvi v Solkanu in Kromberku. Prvo prošnjo za gradnjo nove cerkve in mestnega župnišča je na pristojne podal solkanski dekan Andrej Simčič, pooblaščenec apostolskega administratorja dr. Mihaela Toroša, vendar neuspešno. Leta 1976 pa je domačinom uspelo kupiti zgradbo na Partizanski ul. 40, kjer so najprej uredili zasilne prostore; 3. junija 1976 pa je bila ustanovljena župnija Svetega Odrešenika, ki je začela delovati 1. septembra istega leta (Martelanc 2016: 26).
Podrobneje se je z gradnjo cerkve Kristusa Odrešenika in njenimi umetnostno-zgodovinskimi posebnostmi ukvarjala umetnostna zgodovinarka Tanja Martelanc. V članku »V mestu brez zvonikov …«: nekaj paberkov o novogoriškem župnijskem središču (2016) je med drugim navedla naslednja spoznanja, ki jih izpostavljamo iz članka, objavljenega v reviji Izvestje 13.
Načrte za novo cerkev je pripravil arhitekt Franc Kvaternik (1933–2018). Ker je bil v tem času že uveljavljen drugi vatikanski koncil (1962–1965), ki je predvideval, da naj bi bila cerkev le hiša med hišami, tudi načrt novogoriške cerkve ni bil zasnovan kot monumentalna stavba, ki dominira nad drugimi, ampak kot objekt, ki ga določa samo okolje.
Nova cerkev je bila posvečena 12. decembra 1982. Posvetil jo je škof dr. Janez Jenko, posvečena pa je bila Kristusu Odrešeniku. Tako se je imenovala tudi župnija, ki obhaja svoj praznik na nedeljo Kristusa Kralja. Zgrajena je kot »vasica verujočih« znotraj novozgrajenega mesta. Postavljena je tik ob eni pomembnejših vpadnic v Novo Gorico, Vojkovi cesti. Pred cerkvijo je tudi simbolično posajena lipa.
Vhod v cerkev vodi v vežo, ki povezuje glavne enote župnijskega središča: bogoslužni, veroučno-vzgojni in bivalni del. Na severni strani je cerkvena stavba, obrnjena proti vzhodu, na jugu ima stransko kapelo, na zahodu zakristijo in župnijske prostore. Južno od cerkvene stavbe je atrij, okrog njega so nameščene učilnice in razni prostori, kjer tudi domuje vrtec Montessori.
V nadstropju so bivalni prostori župnijskega upravitelja in drugih sodelavcev, pod cerkvijo je zaklonišče, ki se uporablja tudi kot dodaten prostor druženja, pod trakti pa sobe, namenjene drugim dejavnostim.
V prezbiteriju dominira nadnaravno velik lesen kip Križanega Odrešenika (540 cm) iz leta 1982, delo akademskega kiparja Staneta Jarma (1931–2011). Groba obdelava Križanega – umetnik je delal kar z motorno žago –, neproporcionalno oblikovanje telesnih delov oz. pretirano oblikovanje telesnih razmerij so razpoznavne karakteristike umetnika. Vendar novogoriški Križani ni več odmaknjen v svoji božanskosti, ampak je stopil na zemljo in se približal preprostemu človeku. Tudi Jarm sam je priznaval, da je v trpečem Kristusu videl predvsem učlovečenega človeka in v njem zato ni iskal tiste božanskosti, ki je bila značilna za predhodna obdobja v umetnosti, ampak je želel izraziti največjo človeško bolečino in vdanost. Kip, ki rok nima več razpetih, ampak jih dviguje proti nebu, še dodatno poudarja vertikalo same arhitekturne zasnove in hkrati daje občutek, kot da se rahlo dviga v nebo, kar naj bi imelo simbolno sporočilo odrešenja.
V cerkvi posebej izstopa še lesen križev pot, prav tako delo akademskega kiparja Jarma. Postavljen je na vzhodno steno bogoslužnega prostora. Gre za celovito stvaritev z dramaturškim zapletom, stopnjevanjem, vrhom in razpletom. Jarm je 15 cm debele hrastove deske preoblikoval v 14 postaj križevega pota, s tem da je dodal še predpostajo. Vsaka postaja je sestavljena iz dveh kosov lesa. Kipar je pri obdelavi lesa uporabljal motorno žago.
Stranska kapela Matere Božje je namenjena bolj neposrednemu stiku z verniki, hkrati pa jo je mogoče na enostaven način povezati z glavnim bogoslužnim prostorom z zastekljenimi vrtljivimi vrati. V njej je na privzdignjenem mestu lesena oltarna miza z ambonom (tj. vzvišenim prostorom med prezbiterijem in cerkveno ladjo za branje Svetega pisma), kip Matere Božje, netipično Jarmovo delo.
V velikonočnem času leta 2001 je bil dokončan zvonik, ki je nastal po načrtih arhitekta Kvaternika. V njem so štirje zvonovi. 25. novembra 2001 je bil blagoslovljen kip dr. Frančiška Borgia Sedeja (1854–1931), ki je postavljen v bližini zvonika. Frančišek Sedej je 21. februarja 1906 postal nadškof Gorice in Gradiške in s tem tudi goriški metropolit; to dolžnost je opravljal do 25. oktobra 1931, ko se je zaradi svojega nasprotovanja italianizaciji pod pritiskom italijanske oblasti upokojil.
15. marca 2004 je bila cerkev povzdignjena v konkatedralo, kar pomeni, da ima enake pravice kot katedrala, glavna cerkev škofije. 16. januarja 2014 se je župnija preimenovala v Župnijo Nova Gorica. Novogoriško župnijsko središče pa danes predstavlja glavno središče goriškega okrožja (Martelanc 2016: 26-33).
Avtor: Jasna Fakin Bajec
Kraj: Nova Gorica
Vir:
Martelanc, Tanja. 2016. V mestu brez zvonikov … Nekaj paberkov o novogoriškem župnijskem središču. Izvestje 13, str. 26 – 33.
Repe, Božo. 1997. Škofovska izjava o lojalnosti in pastirsko pismo: V: Slovenska kronika XX. Stoletja, 2. izd. Ljubljana: Nova revija, 121 – 122.