Blanče – lokacija novega mesta

Mesto Nova Gorica je začelo nastajati na predelu Blanče na južnem robu Solkanskega polja. 

Na sestanku razdelka za gradnje in obnovo pri gospodarskem odseku okrajnega izvršnega odbora Gorica, 17. aprila 1947, je bil ustanovljen delovni odbor za gradnjo novega mesta. Prva naloga delovnega odbora je bila čimprej preučiti in izbrati teren za bodoče središče Goriške. Tehtali so tri možne predloge za lokacijo novega mesta, v Rožni Dolini, v neposredni bližini Šempetra ter na Solkanskem polju oziroma na Blanči, kot se je tedaj imenoval predel na južnem robu tega polja med železniško postajo in Grčno. 

Rožna Dolina je bila zaradi prostorske utesnjenosti, ki bi onemogočala nadaljnji razvoj mesta, najmanj primerna in ta možnost je zelo hitro izpadla. Težili so k  odločitvi med Solkanskim in Šempeterskim poljem. Prevladalo je mnenje, da je Solkansko polje zaradi ugodne prometne lege na stičišču Soške in Vipavske doline ter zaradi slabše rodovitnosti primernejše od zelo razvitega Šempeterskega polja. Poleg tega pa je imela izbrana lokacija še eno prednost. Neposredna bližina Gorice bi namreč omogočala kasnejšo združitev obeh mest, stare in nove Gorice. 

Kot v svojem članku navaja Petra Kolenc, ki je raziskovala vlogo uršulink na Goriškem in njihove posesti na Blančah (2022), je ledinsko ime Blanče obsegalo  območje na goriški ravnini med Frnažo in železniško postajo, na levi zamejeno s potokom Koren, na desni pa je prehajalo v Solkansko polje. Slovanski izvor krajevnega imena Blanca je izpeljano iz čeških besed travnik, pašnik.  Beloruska beseda pa pomeni  »prazno zemljišče pred vasjo«. Po rusko pa »poplavi izpostavljen travnik ob reki« (Snoj 2009: 64; Cf Kolenc 2022:34). Raziskovalec Vladimir Klemše v svoji razpravi ponuja razlago poimenovanja območja, ki je bilo zelo blatno, torej Blanča, Blatna. Arhitekt Tomaž Vuga pa v svoji knjigi Projekt: Nova Gorica povzema raziskave zgodovinarja Vojka Pavlina in navaja, »da je ime povezano  z belo nedeljo in sedanjo cerkvijo sv. Trojice [cerkev v Solkanu – op. avt], po kateri bi širše območje pod njo prevzelo ime Biancha ali Ai Bianchi, od tod potem fonetično Blanče (2018: 36). Območje so zaznamovali štirje pomembni dejavniki: potok Koren, ulica sv. Gabrijela (Pokopališka ulica, danes Erjavčeva ulica) ter opekarna Frnaža. 

Zgodovinarka Metka Nusdorfer Vuksanović pa v svojem članku »Ko so na Solkanskem polju še orali« (2002) o blatnosti območja, kjer je zrasla Nova Gorica, izpostavlja članek, objavljen v Goriški straži leta 1921. Tu zasledimo zgražanje dopisnika nad namočenim terenom med Gorico in Kromberkom, ki ga je v tem času prečkal Erjavčev drevored (Via del Camposanto, današnja Erjavčeva ulica). »In ceste! Ali je najti na tem božjem svetu slabejših cest kakor je cesta iz Gorice v Kromberg, ali iz Solkana v Kromberg. Ob deževju bi človek lahko utonil v blatu!« (16. 3. 1921, št. 11, cf. Nusdorfer Vuksanović 2022: 225). 

Med letoma 1903 in 1906 je na območju Blanč začela nastajati železniška infrastruktura, ki je močno spremenila del območja. Ostale so tudi ilovnate njive, ki so bile do vse do dvajsetih let 20. stoletja v lasti samostana uršulink iz Gorice (več gl. Kolenc 2022).  Večina hiš na območju je bila poškodovana med prvo svetovno vojno. Lastniki so v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja na odkupljeni zemlji ponovno sezidali hiše. Kmetijo je poleg stanovanjskega dela sestavljalo še več ali manj gospodarskih poslopij: hlev, svinjak, senik, razni prizidki in nadstreški ter dvorišče z vrtom. Okoli hiš je bil običajno še sadovnjak in trte (prim. Nusdorfer Vuksanović 2002: 240). Na mokrotnem travniku ob potoku Koren je bilo ravno tako nekaj samotnih kmetij, ki so pripadale bližnji Grčni, zaselku, ki je spadal pod Kromberk.

Blatne ulice so se ohranile tudi ob gradnji mesta, dokler niso uredili cest in okolice blokov. Sogovornica (rojena 1939) je v intervjuju o načinu življenja v Novi Gorici poudarila:
»Mi je pa meni tako ostalo v spominu. Ko je bilo slabo vreme, ni bilo cest, je bilo blato. Kako priti do bloka do vhoda in veste ko smo hodili: 3 opeke in jih prekladali. Takrat so bila kolesa, v večini. Tisti, ki je imel kolo, kolo na ramo in ga prinesel do vhoda. Če si se hotel vozit, nisi prišel nikamor. Meni mi je to neverjetno ostalo v spominu« (TZ, november 2022). 

 

 

Avtor: Jasna Fakin Bajec

Vir:

• Nusdorfer Vuksanović, Metka, 2002. Ko so na solkanskem polju še orali: Kje je zrasla Nova Gorica. Trpin, Drago (ur.), Zbornik Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici: ob 30. obletnici ustanovitve. Nova Gorica: Pokrajinski arhiv., str. 219–244. 
• Kolenc, Petra. 2022. Fragmenti o uršulinkah na Goriškem: med izobraževanjem deklet in posedovanjem kolonske zemlje na Blančah, Izvestje 19, str. 30–35.
• Vuga, Tomaž. 2018. Projekt: Nova Gorica. Ljubljana: založba ZRC.  

Tagi

• #gradnja mesta
• #urbanizem