Iztok Mlakar
Iztok Mlakar (1961) – dramski igralec, interpret, šansonjer in pronicljiv opazovalec sveta – ni le regionalni, pač pa nacionalni zaklad, ki ga moramo obvarovati za vsako ceno. Človek se pogosto vpraša, kako bi bilo, če njegovih dramskih del in glasbe ne bi razumela le peščica podalpskih ljudi, pač pa ves širni svet! Skorajda ni Primorke in Primorca, ki ne bi rasel ob brezčasnih verzih goriškega poeta ali umiral od smeha ob kakšni izmed njegovih gledaliških uspešnic, kot je bila denimo glasbena komedija Duohtar pod mus! (2006). Doživela je več kot 200 ponovitev in ostaja najvišje ocenjena predstava v zgodovini festivala Dnevi komedije v Celju. Njegova igralska vsestranskost, ki jo od leta 1984 izkazuje kot član ansambla SNG Nova Gorica, morda izhaja iz dejstva, da se je po študiju na AGRFT izpopolnjeval na področju zgodnjega italijanskega gledališča, commedie dell’arte, in pantomime. Naj omenimo še predstavi Sljhernik (2011) z več kot 180 ponovitvami in Pašjon (2015), za kateri je prav tako napisal scenarij in glasbo.
Obstaja nenapisano pravilo, da moramo Primorci vsaj približno poznati verze njegovih zimzelenih, pa če vas povlečejo iz postelje ob treh ponoči! Ljudje ga imamo radi, ker njegove modrosti, ki izhajajo iz tradicije Shakespearja, commedie dell'arte in gostilniških debat, niso nikoli zapakirane v vzvišen in hermetičen jezik. V domiselnih, zabavnih, s specifičnimi zgodovinskimi, kulturnimi in jezikovnimi referencami posejanih avtorskih šansonih večinoma poje o večnih temah, od ljubezni do smrti, od radosti, ki jo prinese dobra panceta in deci rebule, do boja malega človeka proti sistemu, denimo v klasiki Karlo Špacapan (naj si gre za avstro-ogrske dacarje ali socialistične funkcionarje, nobeden ga ne bo jebal!).
Njegova prva izdaja, Štorije in baldorije (1990), je odlično ujela poznosocialistični duh tiste dobe, štiri leta kasneje pa so sledile enkratne Balade in štroncade. Albuma danes veljata za vrhunca slovenske kantavtorske glasbe s klasikami, kot so Pepi Žbaradorija, En glaž vina mi dej, Republika Palma de Cocco, Od Franca Frančeškina god, Vandima in Brika (Ki b’ rad). Ob tem moramo omeniti nenadomestljivo vlogo njegovega dolgoletnega sodelavca Davida Šuligoja, ki je že od začetka odgovoren za aranžmaje in instrumentale (harmonika, kitara) vseh skladb. Posebej prelomna je bila tretja plošča Rimarije iz oštarije (2001), ki smo jo obsedeno poslušali na nedeljskih izletih. Poleg zimzelenih Ivo Balila in Marjo Špinel gre izpostaviti vsaj še pesmi Čikorija in kafein Briškula, brez dvoma dve njegovi najbolj presunljivi deli, ki vedno vzbudita močen šentiment in prikličeta tudi kakšno solzo na lica. Mlakar, prejemnik Ježkove nagrade in zlate piščali za življenjsko delo, je v zadnjih letih dodatno utrdil svoj status neposnemljivega primorskega trubadurja s ploščama Romance brez krjance (2008) in Porkaeva! (2017). Ni ga umetnika, ki bi ob koncu 20. in v začetku 21. stoletja uspel tako tako slikovito, hudomušno in iskreno popisati življenje na Primorskem nekoč in danes ter izluščiti esenco primorske duše, kot je to uspelo Iztoku Mlakarju.
Avtor: Jaša Bužinel