DJ Cvere
Vest o smrti priljubljenega goriškega didžeja Mirana Vodopivca, vsem bolj znanega kot DJ Cvere, je leta 2021 odmevala po vseh slovenskih medijih. Kar ne preseneča, saj se njegovo ime praviloma pojavi vselej, ko je govora o zlati dobi slovenskih diskotek. V svoji 40-letni karieri je zibal boke plesalcev v diskotekah in lokalih v Kopru, Izoli, Portorožu, Piranu, Ankaranu, Trstu, Novi Gorici in onstran. Bil je med pionirji, ki so na domača plesišča pripeljali nove plesne žanre, kar je bilo pred primorsko publiko, ki je bila pregovorno precej zvesta rock glasbi, včasih nehvaležno delo. Poleg tega je bil mentor novim generacijam didžejev, kot so bili DJ Sebo, Matis, Alex in drugi.
»Večkrat nas je presenečal z novimi pričeskami v barvnih odtenkih, še bolj z informacijami o glasbenih trendih v londonskih diskotekah in tematskih sejmih v Riminiju in Frankfurtu,« se je DJ Cvereta v prispevku Didžej z nasmehom, ki je ob njegovi smrti izšel v Solkanskem časopisu, spominjal njegov kolega Miran Brumat. Prav DJ Cvere je bil odgovoren, da je bila glasba v domačih diskotekah, kot so bile Odeon, KGB, Cream, Bugatti, Alkatraz, Faraon in Captain Hook, na istem nivoju kot v takrat najboljših italijanskih diskotekah. Njegovo sodelovanje z drugo lokalno legendo DJ Fabiom v klubu Alkatraz, ki je vrata zaprl leta 1997 in se kasneje preobrazil v bolj komercialno usmerjeni Faraon, ga je po Brumatovem pričevanju dokončno postavilo v panteon slovenskih »diskotečnih didžejev«. Kot didžej je vedno stremel k temu, da ustreže publiki na plesišču in vzpostavi karseda prijetno plesno vzdušje.
Kot ljudski didžej z nalezljivim nasmehom, ki je zabaval tako generacije naših staršev kot tudi naše generacije, je bil eden tistih strastnežev, ki so didžejanje dojemali kot poslanstvo in ki je iz klubskega življenja zajemal z veliko žlico. Leta 2017 je ob 70. obletnici Nove Gorice v sklopu projekta Ljudje Nove Gorice - Humans of Nova Gorica jasno povedal, da mesto potrebuje klub, kjer bi se družili ljubitelji kvalitetne komercialne glasbe. Žal leta 2025 še vedno nimamo takega prizorišča.
Avtor: Jaša Bužinel