Začetki gledališke dejavnosti na Goriškem
Za razvoj gledališča na Slovenskem je med drugim pomembno revolucionarno leto 1848, saj je prebujanje narodov spodbudilo ozaveščanje o pomenu, ki ga ima za narod kultura. Tega leta je bilo v Gorici ustanovljeno Slavjansko bralno društvo, katerega namen je bil »slavjanski živelj povzdigniti po organiški poti samoizobraževanja in podučenja s slavjanskim jezikom in slovstvom«.
Absolutistični protirevolucionarni udarec je za nekaj let korenito posegel v dejavno prebujanje narodne zavesti. Z razvojem čitalniškega gibanja se je skrb za emancipacijo slovenskega jezika obudila. Zagon je dobila tudi gledališka dejavnost, saj so prireditve čitalnic, tako imenovane bésede, pomemben delež programa namenjale dramski produkciji. Prva goriška čitalnica je bila ustanovljena v Tolminu, in sicer leta 1862. Istega leta je bila nato ustanovljena Slovenska čitalnica v Gorici z namenom, da bo »narodno ognjišče, od koder se bo po naravni in postavni poti širila dušna gorkota slovensko-narodne zavednosti, po hribih in dolinah slovenskih ob Soči in Vipavi«. Pozneje, zlasti po letu 1867, je na Goriškem pričelo delovati več čitalnic. O tem živahnem gibanju lahko v neki publikaciji iz leta 1868 preberemo, »da naše ljudstvo vrlo napreduje v omiki, kajti ljudje se ne morejo naveličati vbranega petja, govorov in deklamacij; čez vse pa jim dopadajo glediščne igre.«
Goriška čitalnica je delovala v prostorih Stabilove hiše na Travniku, po prelomu stoletja pa je slovenska goriška skupnost dobila prostor v Trgovskem domu. Zgrajen je bil po načrtih arhitekta Maksa Fabianija in odprt leta 1904, leto zatem je bila dokončana gledališka dvorana. Društvo Narodna prosveta je gledališko dejavnost preudarno vodilo z gostovanji uveljavljenih gledaliških imen tedanjega časa, a tudi s skrbjo za vzgojo nove generacije igralcev. Po prvi svetovni vojni je kulturna in gospodarska dejavnost ponovno zaživela, vendar so fašisti leta 1926 razdejali prostore slovenskih organizacij in se naselili v stavbo. Gledališka dvorana je bila – po novem nazivu hiše – preimenovana v dvorano Littorio.
Avtor: Ana Perne