Solkanski mizarji
Delo mizarjev v Solkanu, kjer je bilo mizarstvo v 19. in vsaj do polovice 20. stoletja osrednja obrt, se je po 2. svetovni vojni nadaljevalo v tovarni pohištva v Kromberku (kasneje poimenovani Meblo). Obrt pa je postopoma propadla.
Razvoj mizarstva v Solkanu beležimo v čas 19. stoletja; od 1850 do 1900 lahko govorimo o njegovem razcvetu. Takrat je delovalo kar 350 mizarjev v približno 100 mizarskih delavnicah. Sam razcvet pa je bil povezan z industrijskim razvojem Gorice. Po zapisih tedanjega predsednika Rezbarskega, intarzijskega in restavratorskega društva Solkan so izdelovali postelje, pograde, mize, stole in nato garniture, spalnice, dnevne sobe in kuhinje. Poznali so jih v Gorici, Trstu, Dalmaciji in Egiptu. V dobi razcveta obrtniškega dela so vse delali ročno, določene mizarske delavnice so imele tudi deset ali več zaposlenih.
Solkanski mizarji so poleg izdelovanja pohištva in notranje opreme razvili rezljanje detajlov, najrazličnejše politure, intarzijo, vžiganje in druge tehnike dodatnega opremljanja pohištva (Bogataj 1989: 141). Navadno so bile mizarske delavnice specializirane in usmerjene v določeno proizvodnjo. Vsak mojster oziroma narečno tišler ni izdeloval vsega pohištva in opreme, temveč se je specializiral za določene izdelke. Nekateri mizarji so bili specializirani za pohištvo, drugi za vrata in okna, spet tretji za popravilo 14 vinskih posod (sodov, worn, brent), nekateri pa za izdelavo krst (po domače mrliških trug). Les za krste se je na kmetiji hranilo že dlje časa, ob smrti pokojnika pa so ga odnesli k mizarju.
Potreben les so dobili v Trnovskem gozdu, mizarili pa so iz debel javorja, bresta, hrasta, oreha – les, ki je potreben za bolj kakovostne izdelke.
Po letu 1900 so se mizarji začeli združevati v zadruge; po 2. svetovni vojni so se združili v zadrugo ZMO (Zadruga mizarskih obrtnikov). Vendar je po vojni delo mizarjev postopoma začelo umirati, saj so zaradi zaprtja meje izgubili pomemben trg v Gorici. Del mizarjev je ostal v zadrugi, del pa je po letu 1948 začel »graditi« novo tovarno, ki se je najprej imenovala Tovarna pohištva Nova Gorica; 1950: Tovarna pohištva Edvard Kardelj Nova Gorica; 1953: Tovarna pohištva Nova Gorica; 1963: Meblo, tovarna pohištva Nova Gorica.
Vendar, kot pravijo solkanski mizarji:
»med obrtnikom in industrijskim delavcem je kar velika razlika. V industriji potrebuješ veliko ljudi, ki delajo samo eno stvar, za solkanskega mizarja, ki je obrtniško obvladal celoten proces, pa je bilo to ponižujoče. Ko so začeli zidati stanovanjske bloke in kasneje stolpnice, so morale biti omare sestavljive, pohištvo je moralo biti sestavljivo, tako da se je iz enega modela naredilo več drugih kosov, in tisti solkanski mizarji, ki so se odločili delati v Meblu, so bili marsikdaj prej ovira kot prednost, ker so potem, ko so stroji precizno izdelali svoje, hoteli katerega od izdelkov še malo 'pooblati'…, tako da so postali ti ljudje potem delovodje ali vodje oddelkov oziroma so skrbeli za popravila …«
(Novak 2017: 35).
V tovarni so kmalu zgradili tudi industrijsko šolo, delavci pa so svoja stanovanja dobili v prvih ruskih blokih. Tovarna Meblo in Nova Gorica sta rastli z roko v roki, mizarski obrtniki pa so propadali. Mladi svoje prihodnosti namreč niso videli v obrtnih delavnicah in so se raje kot za nadaljevanje tradicije očeta ali starega očeta odločili za delo v tovarni.
Danes v Solkanu ni več mizarja; vseeno pa se lahko vas pohvali z manjšim muzejem, ki prikazuje delo solkanskih mizarjev, in društvom. Razstava prikazuje značilno orodje in druge pripomočke, ki so jih potrebovali solkanski mojstri obdelave lesa. Obiskovalci se še lahko sprehodijo po Mizarski ulici, si ogledajo spomenik mizarjem in sledijo tablicam, ki označujejo hiše, kjer so bili včasih mizarji. V Novi Gorici je tudi srednja lesarska šola. Žal tudi tovarne pohištva Mebla ni več.
Avtor: Jasna Fakin Bajec
Kraj: Solkan
Vir:
- Novak, Nace. 2017. Ko mizar danes potrebuje pohištvo, gre v Ikeo. Skupnih 70: posebna revijalna izdaja in priloga ob 70-letnici mesta Nova Gorica in 70-letnici priključitve Primorske matični domovini, 8. september 2017, str. 34-35.