Gledališke osebnosti
Podobo novogoriškega gledališča so skozi čas zaznamovala številna imena. Med bolj izstopajočimi so osebnosti na direktorskem oziroma umetniškovodstvenem položaju, kjer se je v zgodovini ustanove zvrstilo več menjav.
Pot je, sicer tedaj še polprofesionalnemu gledališču, utiril kulturno-prosvetni delavec Rudi Hönn, ki je v Novo Gorico prišel po ukinitvi Gledališča za Slovensko Primorje s sedežem v Postojni. Kljub neustreznim pogojem – mesto ni premoglo primerne dvorane – je leta 1955 z odločnostjo in zagnanostjo občinskim oblastem podal pobudo za ustanovitev gledališča ter kot njegov prvi direktor bdel nad ureditvijo gledaliških prostorov, pridobljenih s prenovo dvorane v Solkanu. Ob njenem odprtju na začetku sezone 1956/57 je v uprizoritvi Linhartovega Matička v naslovni vlogi nastopil prvi šolani igralec ansambla, Andrej Jelačin, tudi poznejši direktor gledališča, in sicer po odhodu slavista, profesorja Darija Bratoša, ki je s primerljivim navdušenjem in premagovanjem ovir po dveh sezonah delovanja gledališča nasledil Hönna in ustanovo vodil do leta 1963. Po Jelačinovih spominskih zapisih je Bratoš »zagovarjal varčevanje«, medtem ko je sam »videl pot v širitvi«, zato se je med drugim ukvarjal s pridobivanjem sponzorskih sredstev.
Kot drugi šolani igralec se je profesionalnemu jedru ansambla pridružil Sergej Ferrari, ki je bil z Jelačinom dejaven tudi kot organizator predstav – kar je večkrat zahtevalo precejšnjo mero iznajdljivosti, denimo »fehtanja« za zagotovitev prevozov, saj je tedaj gledališče večino predstav odigralo na gostovanjih po Primorski.
Ustvarjalci so vztrajali, čeprav so bili pogoji izjemno slabi; gledališču ni kazalo nič kaj dobro. Leta 1968 je po Jelačinovem odhodu vodenje ustanove kot vršilec dolžnosti direktorja za krajši čas prevzel igralec Stane Leban, ki je od ljubiteljskih začetkov pozneje dosegel status enega bolj prepoznavnih imen novogoriškega gledališča. Podobno velja za Iva Barišiča, ki je igralsko pot kot samouk začel v času profesionalizacije gledališča.
Do preobrata je prišlo s prihodom uglednega umetnika, priznanega gledališkega in filmskega režiserja ter tudi vodstveno izkušenega Jožeta Babiča, ki je oblastem postavil pogoj, da ustanovi zagotovijo boljše finančne pogoje, in gledališče povedel do profesionalizacije. Babič je združeval direktorsko funkcijo z umetniškovodstveno, po njegovem odhodu leta 1974 pa sta se funkciji ločili; umetniški vodja je tedaj postal Janez Povše.
Že polpoklicno gledališče je krepilo igralske vrste – leta 1968 je denimo prvič nastopila poznejša dolgoletna članica ansambla Teja Glažar – poklicno Primorsko dramsko gledališče je v tej smeri še nadaljevalo. Kadrovska krepitev je bila izrazita poteza Sergija Pelhana, ki je mesto direktorja prevzel leta 1975 in gledališče vodil do leta 1986. Umetniškovodstveno vlogo so opravljali nosilci raznovrstnih gledaliških poklicev (ob Povšetu še Dušan Mlakar, Emil Aberšek, Branko Kraljević, Marjan Bevk, Srečko Fišer, Bine Matoh, Mario Uršič, Alja Predan), v dveh krajših obdobjih v obliki kolektivnega vodstva. Tudi pozneje je to vodstveno funkcijo kot direktorski položaj zasedlo več različnih imen. Pelhana je nasledil sociolog Tomica Dumančić; v času njegovega direktorovanja so se na umetniškovodstvenem položaju zvrstili dramaturg Goran Schmidt, igralec Janez Starina – dvakrat kot vršilec dolžnosti in enkrat v tandemu z lektorjem Srečkom Fišerjem, režiserji Zvone Šedlbauer, Marko Sosič in Katja Pegan, ki je z opravljanjem funkcije nadaljevala, ko je leta 1994 vodenje ustanove za triletno obdobje prevzel Janez Starina in na začetku Pelhanovega drugega mandata.
Pelhan, ki je gledališče vodil do upokojitve leta 2007, je med najzaslužnejšimi za izgradnjo nove gledališke stavbe. Politične oblasti gradnji niso bile naklonjene, zato so na začetku morali gradbeno jamo celo skrivati. Po prvem obdobju gledališkega direktorovanja je Pelhan opravljal še druge vodstvene funkcije, odprtje nove gledališke hiše pa je dočakal kot minister za kulturo. Kmalu po vrnitvi na mesto gledališkega direktorja leta 1997 je pričel sodelovati s Primožem Beblerjem, ki je z ambiciozno umetniškovodstveno vizijo pomembno prispeval k nadaljnji rasti gledališča.
Pelhanovemu odhodu je sledilo dokaj burno obdobje. Na mesto direktorja je bil imenovan Mojmir Konič, ki ni izkazoval gledaliških referenc. V obdobju njegovega dvoletnega vodenja ustanove so se pojavila precejšnja nesoglasja in nezadovoljstva; razšla sta se tudi z Beblerjem. Po zapletih z iskanjem novega umetniškega vodstva je sledil še Koničev odstop. Vodenje gledališča je leta 2009 prevzel menedžersko izkušeni Jožko Čuk, ki je zaslužen za izgradnjo Malega odra. Umetniškovodstvene naloge je začasno opravljal Srečko Fišer, zatem je bila na položaj imenovana Ira Ratej, dotlej in pozneje dramaturginja Mestnega gledališča ljubljanskega, ki pa jo je pred iztekom mandata nasledila dolgoletna dramaturginja novogoriškega gledališča, Martina Mrhar, in ostala umetniška vodja, ko je direktorovanje kot vršilka dolžnosti prevzela igralka in režiserka Neda Rusjan Bric.
Pogostost vodstvenih menjav se je umirila leta 2016, ko je bila po ponovljenem razpisu kot direktorica imenovana dotedanja vodja območne izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Maja Jerman Bratec. Ob izteku mandata jo je nasledila Mirjam Drnovšček, ki je z novogoriškim gledališčem predhodno že sodelovala kot vodja trženja in odnosov z javnostjo ter pozneje pridobila izkušnje na direktorskem mestu Prešernovega gledališča Kranj. Že od leta 2016 pa ustanovo umetniško vodi vsestranski ustvarjalec Marko Bratuš.
Kljub odgovornosti, ki jo nosijo vodstveni kadri, v gledališču nedvomno najbolj izstopajo igralke in igralci. Rast gledališča je v začetnem, še polpoklicnem obdobju požrtvovalno poganjal delno ljubiteljski ansambel, ki je predstave marsikdaj odigral v mrazu neogrevanih dvoran, pogosto ostajal brez dnevnic, večkrat celo brez večerje. Člani ansambla so tedaj prihajali iz bližnjega (primorskega) okolja.
Po profesionalizaciji gledališča si je vodstvo prizadevalo, da bi pritegnilo nove igralske sile, tudi z obljubami glede zagotovitve stanovanj in dodatkov k plačam. Mlajšo generacijo je pritegnila možnost igranja večjih vlog. Konec sedemdesetih oziroma na začetku osemdesetih so v novogoriškem gledališču pričeli nastopati Nevenka Vrančič, Mira Lampe Vujičić, Jože Hrovat in Bine Matoh, ki so – kot se reče – ostali zvesti matični hiši. Nekateri drugi so se ansamblu pridružili za krajše ali daljše obdobje, denimo v sedemdesetih Matjaž Turk, v osemdesetih kot štipendist Janez Škof, v devetdesetih Peter Musevski, pa Lara Jankovič, na začetku novega tisočletja Primož Pirnat …
Ob približevanju abrahamu je v novogoriškem poklicnem gledališču nastopila vidna menjava generacij, zlasti s pomladitvijo igralskega ansambla.
A gledališče ne bi obstalo, raslo in se razvijalo brez vseh tistih, ki skrbijo za gladek potek odrskega dogajanja in ostajajo privrženi delovnemu okolju, četudi to od njih zahteva odrekanja in prilagoditve (delovnik se v gledališču pač ne zaključi sredi popoldneva). Marsikateri od teh sodelavcev je pustil pečat, prerasel v legendo, kot to velja za odrskega mojstra Staška Mariniča.
Avtor: Ana Perne