Gledališče v Novi Gorici
Gledališče je ena osrednjih kulturnih ustanov v Novi Gorici; tudi umestitev stavbe, znotraj katere deluje, je v urbanem okviru središčna – kakršna je bila dolgoletna želja tistih, ki so bistveno prispevali k njenemu razvoju. A čeprav je bila stavba zgrajena šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in čeprav je bilo profesionalno gledališče ustanovljeno šele leta 1969, je sama gledališka dejavnost v (širšem) goriškem prostoru starejšega datuma. Živahno je bilo že čitalniško gibanje, toda ob rasti novega mesta se je iz ljubiteljskega delovanja v polpoklicno – in pozneje poklicno Primorsko dramsko gledališče – razvijalo tudi delo zavzetih ustvarjalcev. Zaustaviti se ni pustilo nikakršnim težavam, denimo prostorskim, s katerimi so se soočali na Soški cesti v Solkanu, kjer se je dvoranica zatresla vsakič, ko je mimo pripeljal kakšen večji avtomobil. Kljub neustreznim pogojem pa so se mnogi radi spominjali šarma hiše, ki je vrsto let nudila prostor gledališču.
Že v Solkanu so nastale vélike predstave, ki so novogoriško ustanovo postavile na slovenski gledališki zemljevid. Izgradnja nove hiše je leta 1994 na široko odprla vrata tudi velíkim podvigom. Otvoritvena predstava, uprizoritev Smoletovega Krsta pri Savici, je premišljeno izkoristila možnosti novega odra in oblikovala nekaj neizbrisnih upodobitev, kakršno je bilo gosto padanje snega, po katerem je gazil Radoš Bolčina kot Črtomir.
Gledališka stavba je znatno pripomogla k nadaljnji umetniški rasti ustanove. Kmalu po odprtju hiše je nastalo več znamenitih uprizoritev; zgodovinsko neobhodna je zagotovo Ionescova Plešasta pevka (1995), ki je občinstvu z igralsko natančno izpeljanim podajanjem banalnih fraz nudila nemalo komičnih užitkov. Zabavala pa je tudi igralce, denimo Barišiča, ko je po gostovanju v Buenos Airesu nekdo spraševal po najstarejši igralki, nevedoč, da ima pred sabo gospo Smith. Toda novogoriško gledališče ni bilo uspešno le v uprizarjanju dramatike absurda, prav tako se je izkazalo s postavitvami drugačnih dramskih del, v katerih so se potrdili že uveljavljeni igralski talenti, na primer Bine Matoh z večplastno utelešenim protagonistom Barkerjeve tragikomedije Ljubezen dobrega moža (1995), ali predstavniki mlajše generacije, denimo Ana Facchini na začetku svoje poklicne poti s temeljitim zajetjem Hanine tesnobnosti v Grumovi ekspresionistični drami Dogodek v mestu Gogi (2001).
Dosežke, ki so bili prepoznani tudi z nagradami, je leta 2004 kronala pridobitev nacionalnega statusa ustanove; od tedaj nosi naziv Slovensko narodno gledališče Nova Gorica. Sprememba imena je nastopila skorajda sočasno s širitvijo tkanja gledaliških vezi prek narodnih meja: kot svojevrsten odmev in poskus novega zagona nekdaj razgibane festivalske dejavnosti gledališča – zlasti v sedemdesetih je bilo odmevno Goriško srečanje malih odrov – sta istega leta, v času vstopa Slovenije v Evropsko unijo, pod skupnim naslovom Mej(ni) fest potekala istoimenski festival Theatre Without Borders in festival Gledališča Evrope: ogledalo razseljenih ljudstev.
SNG Nova Gorica se razvija tudi skladno s sočasnimi gledališkimi usmeritvami; na repertoarje se uvrščajo avtorski projekti, uprizoritve se v postdramskem duhu odmikajo od dramskih predlog, jih prilagajajo, dopisujejo. Odličen primer predstavlja uprizoritev 52 hertzov (2022), ki jo je ekipa najmlajše generacije ustvarjalcev z uporabo različnih prostorov gledališke hiše in okolice zastavila kot svojevrstno gledališko izkušnjo ter tik po pandemiji covida-19 spregovorila o temah smrti, samote in razpada neke skupnosti.
A novogoriško gledališče obenem goji nekaj značajskih stalnic, kot so težnje po »primorskosti« repertoarja, po uprizarjanju in igranju predstav na prostem, kar je v regiji z mediteransko klimo že dolgo prisotno, po večletnih prizadevanjih pa se je možnost uresničila tudi z izgradnjo odprtega odra za gledališčem.
Kontinuirano poteka tudi delo z mladimi: Amaterski mladinski oder, ki se danes imenuje Mladi oder AMO, deluje že od leta 1977 in predstavlja znotraj okvirov slovenskih gledaliških institucij edinstveno obliko ustvarjalnega vključevanja srednješolskih generacij. Iz AMO so izšla nekatera vidna gledališka imena; eden prvih članov je bil igralec in kantavtor Iztok Mlakar.
Avtor: Ana Perne