Skoči na vsebino

Gledališče: pot do profesionalizacije, pot do PDG

Zametke novogoriškega profesionalnega gledališkega ustvarjanja predstavlja Mestno gledališče Nova Gorica, ki je bilo kot ustanova polprofesionalnega značaja ustanovljeno leta 1955. Toda gledališko udejstvovanje v tem geografskem prostoru je starejšega datuma; v Solkanu je bila denimo dejavna dramska skupina tamkajšnjega prosvetnega društva. V letih pred ustanovitvijo gledališča se je že tudi oblikovala zamisel, da bi se v Novo Gorico preselilo Gledališče za Slovensko Primorje (GSP), ki je v prvi polovici petdesetih let delovalo v Postojni. Selitev se je zgodila, a v drugo mesto (Koper, pa še to le za kratek čas), medtem ko je vodenje novoustanovljenega gledališča prevzel nekdanji direktor GSP, Rudi Hönn.

Na vodstvenem položaju Goriškega gledališča, kot se je že kmalu uveljavil naziv ustanove, se je do profesionalizacije zvrstilo nekaj menjav (Darij Bratoš, Andrej Jelačin in zatem Stane Leban kot vršilec dolžnosti), ansambel pa so v glavnini sestavljali ljubiteljski igralci. Gledališče je z gostovanji zajelo širšo goriško regijo in s tem uresničevalo tudi svoje ustanovitveno poslanstvo. Težnje po razvoju v povsem poklicno delovanje so bile občutne, čeprav so se soočale z nasprotnimi pogledi, k čemur so prispevali nezadostni materialni pogoji za delo.

Odločilne spremembe so se zgodile z nastopom Jožeta Babiča, uveljavljenega gledališkega in filmskega režiserja, ki je pred prihodom v Goriško gledališče poskrbel za povojno utrditev slovenskega gledališča v Trstu. Z izboljšanimi delovnimi pogoji, kot so jih med drugim predstavljale zaposlitve igralcev in tehnične okrepitve, je Babič v vlogi direktorja gledališče vodil k profesionalizaciji: 28. marca 1969 je občinska skupščina sprejela odločbo o ustanovitvi Goriškega gledališča Nova Gorica in ustanovi s tem dejanjem namenila poklicni status. Nekaj mesecev pozneje je sledil še sklep o preimenovanju, saj je gledališče v svojem delovanju želelo preseči izključno goriške okvire … In rodilo se je Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica!

Avtor: Ana Perne

Tagi