Gledališče: pečat dramatike absurda
Med dramskimi tokovi, ki so zaznamovali repertoarno podobo novogoriškega gledališča, je gotovo dramatika absurda, kot jo je v svoji vplivni študiji iz začetka šestdesetih let opredelil Martin Esslin. Posebno mesto v zgodovini ustanove ima že Genetov Poostreni nadzor, ki je bil pod režijskim vodstvom Iztoka Toryja premierno uprizorjen leta 1972 ob krstu Komorne dvorane Primorskega dramskega gledališča v novogoriški sodni zgradbi in obenem odprtju prve festivalske izvedbe Goriškega srečanja malih odrov. Kljub posameznim kritiškim pomislekom je uprizoritev predstavljala repertoarni podvig nedavno profesionaliziranega gledališča; pozornost je vzbudil igralec Ivo Barišič, ki
se je v utelešenju likov dramatike absurda izmojstril v devetdesetih letih, ko je novogoriško gledališče v slovenskem prostoru postalo prepoznavno po uprizarjanju absurda.
To repertoarno poglavje je bilo še zlasti plodovito v sinergiji med člani igralskega ansambla in režiserjem Vitom Tauferjem. Enega svojih vrhov je doseglo že na samem začetku, z uprizoritvijo Ionescove Plešaste pevke, ki je bila premierno prikazana leta 1995, a je bila nato igrana še več kot desetletje in doživela prek sto petdeset ponovitev. Toda zgodba o tej uprizoritvi je, podobno kot v primeru njene dramske predloge, zgodba o srečnih naključjih. Če se ne bi Ionesco želel naučiti angleščine, če ne bi v francosko-angleškemu učbeniku konverzacije naletel na »vrsto presenetljivih resnic«, če se na vaji za krstno uprizoritev eden od igralcev ne bi zmotil in namesto »institutrice blonde« izgovoril »cantatrice chauve« … In če ne bi prišlo do zamenjave v repertoarju Primorskega dramskega gledališča, se to poglavje absurda morda sploh ne bi zgodilo.
K dovršenosti novogoriške »Pleše« so prispevale vse uprizoritvene komponente, a glavno vlogo je vendarle odigrala igralska zasedba. Značilnosti ustvarjenih figur so poleg izraznosti v mimiki, gestiki in telesnem gibanju določali scenski rekviziti – kot na primer nakupovalna vrečka, s katero si je Barišič kot gospa Smith nenehno dajal opravka, a se ni pri tem niti za trenutek izneveril uglajeni drži gostiteljice. S premišljenimi interpretacijami moških in ženskih figur so igralci navduševali domača in tuja občinstva. Ob gostovanjih v Južni Ameriki so poželi burne aplavze in dokazali, da lahko gledališče preseže jezikovne ovire.
Uspešno je bilo tudi nadaljevanje novogoriškega poglavja absurda. Tauferjeva režijska postavitev Beckettovega Konca igre, ki je premiero doživela leta 1999, je bila pri tedanji kritiški eminenci Andreju Inkretu sprejeta s tolikšnim odobravanjem, da je že na samem začetku ocene zapisal: »To je dobro narejena, to je velika predstava.« Igralske vloge so bile znova mojstrsko ustvarjene; Radoš Bolčina je denimo služabnika Clova oblikoval kot podobo razdražljive poslušnosti, groteskno v nerodni drži in stanju nenehnega nemira.
Ob Tauferjevem naslednjem režijskem srečanju z Beckettom, leta 2003, je nastala primorska, v narečje prelita različica igre Čakajoč Godota – s posebnim poudarkom na G[γ]-ju. In v tej osrednji figuri prizorišča pač nista smeli zapustiti, enostavno »zatuo kr čakamo Gódota!«
Avtor: Ana Perne