Glasba in glasbena scena na Goriškem
Uvod
V tranzicijskih letih, predvsem pa po prehodu v 21. stoletje, se je v slovenskem kulturnem prostoru izoblikovala nenavadna dinamika med centrom in periferijo, provinco oziroma obrobjem. V kulturniških in medijskih krogih je iz različnih razlogov prevladala misel, da je velika večina mednarodno relevantnega in aktualnega kulturnega dogajanja skoncentriranega znotraj obroča ljubljanske obvoznice. K temu je veliko pripomogla uredniška politika osrednjih slovenskih medijev, situiranih v Ljubljani, kot tudi nacionalne politike na področju financiranja kulturne produkcije nasploh. S podobno situacijo se v zadnjih 20 letih niso soočali le Goričani, pač pa skoraj vsi kulturni delavci, ki delujejo izven prestolnice.
Nacionalne kulturne politike so v spregi z lokalnimi političnimi spletkami v zadnjih letih privedle do nečesa, kar bi lahko opisali kot mrtvilo. To sicer ne pomeni, da se v Novi Gorici nič ne dogaja. Dogodkov v resnici ne manjka, manjka pa nekaj še bolj pomembnega – občutek, da obstaja neka scena oziroma, še bolje, scene. Že hiter prelet novogoriške in okoliške glasbene preteklosti da vedeti, da smo trenutno morda na najnižji točki, kar se tiče števila aktivnih bendov in prizorišč. Pri tem je sicer treba nujno poudariti globalni kontekst. Podobne trende, kot so zamiranje lokalnih mikro scen, zapiranje neodvisnih klubov in manjšanje obsega neodvisne glasbene produkcije, opazujemo vsepovsod po Evropi. Organizacija glasbenih dogodkov je postala zahteven in drag posel, radikalno pa so se spremenile tudi poslušalske in potrošniške navade ljudi, predvsem ko gre za vprašanje preživljanja prostega časa oziroma nočnega življenja. Obenem se zdi, da idealizem naredi sam pristopa, ki je bil vedno glavno gonilo neodvisnih glasbenih scen, tudi novogoriške, počasi, a neizbežno izgublja boj z neoliberalnimi principi in birokratskimi procesi, ki zavirajo produkcijo kulturnih dogodkov.
Po navdih in nove vizije pa se je vselej vredno ozreti v preteklost. Premalo se zavedamo daljnosežnosti in pomembnosti lokalne glasbene dediščine. Večina ljudi, predvsem iz mlajših generacij, še nikoli ni slišala za koncert kultne ameriške punk zasedbe Dead Kennedys,ki je leta 1981, le leto po izdaji prelomne punk plošče Fresh Fruit for Rotting Vegetables, nastopila v dvorani Palasport v sosednji Gorici. Redko kdo pozna dejstvo, da je imel Laibach, v zgodnjih 80. letih najbolj kontroverzna zasedba na širšem Balkanu, prvi nastop v Sloveniji po letu 1983 na Dobrovem leta 1986, saj so bili vmes zaradi prepovedi nastopanja večinoma aktivni v tujini. Avantgardiste prve klase, ki so bili v prestolnici personae non gratae, je odprtih rok sprejela kmečka punk scena! Marsikdo ne ve, da je prvi slovenski grindcore band Extreme Smoke 57, ki je bil pravzaprav tudi prvi ambasador ekstremne kitarske glasbe pri nas, nastal prav v Novi Gorici. In da je Nova Gorica v 90. letih in zgodnjih dvatisočih nasploh veljala za enega od epicentrov slovenske punk, hardcore in metal scene.
Morda je nekoliko bolj znana anekdota o odpovedanem nastopu grunge ikone Nirvana v Goriških brdih. Legende iz Seattla so imele že dogovorjen nastop v Zadružnem domu na Humu, Kurt, Dave in Krist pa bi morali prenočiti na Dobrovem pri mojem sosedu, organizatorju koncerta Franju Polancu iz MKUD Strelišče. Toda med pripravami na turnejo je izšel album Nevermind (DGC, 1991) in spremenil tok glasbene zgodovine (so pa leta 1992 nastopili v sosednjih Miljah!). Ekipa Strelišča je imela prste vmes tudi pri legendarnem nastopu ameriških punk ikon NOFX v že omenjeni dvorani na Humu, kjer so nastopili leta 1992. Posredno je ta koncert zagotovo vplival na razvoj lokalne punk rock scene, ki nam je v kasnejših letih dala bende, kot so Scuffy Dogs, Elvis Jackson in Pigs Parlament. Po mnenju briškega bobnarja Zlatka Kaučiča pa so bili »Streliščarji«, ki so v 90. letih v malem klubu poleg punk in drugih koncertov gostili številne free jazz dogodke, krivi, da so tudi v Ljubljani odkrili free jazz. Primorske novice so o dvorani Hum celo pisale kot o veznem členu med Berlinom in Milanom. Legendarni ljubljanski promotor ŠKUC, ki ga je vodil Novogoričan Igor Vidmar, je tam organiziral koncerte bendov, kot so denimo leta 1987 Inca Babies, leta 1988 Firehose, Crime & The City Solution, Das Damen in Savage Republic, leta 1989 A.C. Temple in Doughboys in nazadnje leta 1990 še D.O.A.
Po relevantnosti ni prav nič zaostajala elektronska glasbena ponudba, saj so v Meblu, Zelenem gaju, Gradu Vipolže, v diskoteki Odeon (kasneje Cream, KGB in Marco Polo), na bližnjih festivalih, kot je bil ECO, in drugih lokalnih rejvih nastopila nekatera največja imena globalne techno scene, kot so Jeff Mills, Dubfire, Rino Cerrone, Adam Beyer, Joseph Capriati, Rebekah, Fernanda Martins, Miss Sunshine, Speedy J, Marco Bailey, Joey Beltram in Chris Liebing. Pestro je bilo tudi na področju drum’n’bass glasbe, predvsem v času serialke Intensity Music, ki je v Novo Gorico pripeljala imena, kot so Friction, Mungo's Hi Fi in Koan Sound. Da niti ne omenjamo vpliva pop in rock bendov, kot so Avtomobili, Big Ben in Zaklonišče prepeva. Ali vseh glasbenikov, ki so izšli iz glasbene šole Kombo Zlatka Kaučiča in danes delujejo v več deset bendih, ki krojijo podobo slovenske alter scene (Kavasutra, Grunt, Eating Sports, Bregove dere, Spranga farbat, KOMBO A, B, C in D, žal ne več aktivni Nesesari Kakalulu in Koromač ter številni drugi).
Vsa ta imena in anekdote pritrjujejo dejstvu, da Nova Gorica z okolico razpolaga z obširno in impresivno glasbeno dediščino, ki jo moramo ponotranjiti in jo smiselno umestiti v širšo evropsko perspektivo. Živimo v kulturno izredno bogatem in prehodnem prostoru, ki zagotavlja kritično maso za visokokakovostno kulturno produkcijo. Toda preden sploh lahko razmišljamo o vizijah za prihodnost in čezmejnem povezovanju, se moramo zavedati, kaj vse smo nekoč imeli in kaj smo izgubili. Ultimativno se vse začne in konča pri vzgoji poslušalcev. Glasbene okuse in senzibilnosti je treba priučiti s kvalitetno kuriranimi programi, ki ljudi spodbujajo k radovednosti in odprtosti. In prav to so že pred leti uspešno opravljali v Strelišču, CRMK-ju, na Mostovni, v Pieffe Factoryju in drugod. Ko imaš enkrat izobraženo publiko, jo je treba nujno negovati in je nikoli ne podcenjevati. Ko imaš dobre lokalne glasbenike, jim je moraš dati priložnost, da se razvijajo na domači sceni, v domačih klubih in prizoriščih. In ko imaš enkrat na voljo še kvalitetna koncertna prizorišča in klube, si na dobri poti, da lokalna scena res zaživi v vsem svojem sijaju.
Avtor: Jaša Bužinel