Elvis Jackson
»Imamo kake jazzerje v publiki?« je bilo vprašanje, na katerega smo v zlatih letih ajdovskih legend vsakič znova navdušeno odgovarjali pritrdilno, čakajoč na svoj crowd surfing moment z napihljivo blazino. V času njihovega četrtega albuma Against the Gravity (2009), ki ga je produciral Billy Gould, basist sanfranciške rock skupine Faith No More, skoraj ni bilo meseca, ko ne bi šli na kak njihov koncert na Mostovno ali na katero izmed takrat popularnih vaških veselic.
Toda vse skupaj se je začelo že v osnovnošolskih letih, ko smo do amena zgulili njihov prvenec Move Your Feet It's One O'Clock (1999). Že v prvem komadu Doubts so nastavili zvočne smernice, od katerih niso nikdar več zares odstopili – preplet energičnega melodičnega punk rocka in navihanega skaja, ki so ga znali začiniti s hardcorovsko-metalskim nažiganjem. Recept je še bolj do izraza prišel na drugi plošči Go Home and Practice (2000), ki nam je s spogledljivo bjondo na platnici v (pred)pubertetniških letih dodobra burila domišljijo. Videospot za komad Hawaiian Club je bil nekaj časa najbolj pričakovan trenutek oddaje Videospotnice, o katerem smo na dolgo in široko razpravljali v osnovnošolskih klopeh. Nismo se mogli načuditi prizoru Bude, ki teče po Ulici Gradnikovih brigad v Novi Gorici, prav tam, kjer ponavadi parkiramo avto! Še bolj se nam je v spomin vtisnil kultni spot za Market Sweets z lokalnim Elvisom v glavni vlogi.
Po tretjem, skajevsko-reggaejevskem albumu Summer Edition (2003), ki je izšel po vsej Evropi in celo na Japonskem (najbolj sta izstopala komada Weakies in You and I), se je bend že resnejše spogledoval s tujino, kjer je odigral več koncertov. Ključni trenutek njihovega mednarodnega preboja pa se je zgodil s ploščo Against The Gravity (spomnite se na hitiče, kot so Wake Me Up, Street 45 in Not Here To Pray), ki je izšla pri založbi Anstreet Rec v Nemčiji in jim prinesla turnejo po vzhodni in zahodni Evropi ter po Veliki Britaniji. Elvisi so si oder delili s številnimi ikonami alter muzike, od idolov Faith No more do bendov Sepultura, Anthrax, The Offspring, Asian Dub Foundation, NOFX, Propagandhi in drugih, in to na največjih evropskih festivalih, kot so Exit, Sziget, Rototom Sunsplash, Devilside, Serengeti in drugi. V zadnjem desetletju so Elvisi ob imenih, kot sta Siddaharta ali Big Foot Mama, tudi uradno postali predstavniki klasične generacije slovenskega rocka. Zadnja plošča Radio Unfriendly, na kateri je izstopal singel Any Place To Go,je izšla leta 2014, leta 2018 so v slečeni verziji pristali tudi v oddaji Izštekani, leta 2019 pa so izdali komad The Reason Is Music s slovensko divo Heleno Blagne na vokalu.
Od ustanovitve leta 1997 so se uveljavili kot bend, ki na odru da vse od sebe in nivoje energije vsakič spravi v rdeče. Po 25 letih kariere in petih albumih se sicer pozna, da so mladi norci postali možje s familijami, zato je tudi muzika bolj ukročena in primerna za širšo javnost. Glavno pa je le eno – Elvis Jackson ostajajo ena najpomembnejših primorskih zasedb vseh časov.
Avtor: Jaša Bužinel