Začetki gradnje Nove Gorice

Začetki gradnje novega mesta so odpirali vrsto vprašanj tako ministrstvu za gradnje, lokalnemu ljudskemu organu, delovnemu odboru za gradnjo kot tudi prvim arhitektom. S kakšnimi izzivi so se soočali? 

Dan po podpisu Pariške mirovne pogodbe, 11. februarja 1947, je bil v Ajdovščini ustanovljen nov oblastni organ – Okrajni izvršni ljudski odbor (OILO) Gorica (kasneje okrajni ljudski organ – OLO Gorica). Njegov predsednik je postal Bogomil Vižintin (1905–1978, aktivist OF in član tajne organizacije TIGR), ki je govoril o novem središču goriškega okraja tik ob Gorici v Italiji. Takrat so se začele priprave za gradnjo novega mesta. Vodstvo okraja je tedaj samoiniciativno prevzelo nalogo, da pripravi vse za gradnjo mesta. 

Ni pa povsem jasno, kdaj se je v organih oblasti na krajevni, republiški ali zvezni ravni prvič pojavila beseda o gradnji novega mesta. Bilo je namreč kar nekaj zmede in čakanja, kdaj bo določena državna meja in uresničena mirovna pogodba (Marušič 2020: 7). Okrajni odbor Gorica je prvi korak za gradnjo mesta storil 17. aprila 1947, ko je ustanovil poseben delovni odbor, ki naj bi pripravljal gradnjo mesta. 

»S krivično mejo, ki nam začasno odtrga večji kulturni, trgovski, prometni center mesta Gorice, se predvideva, da bo novo naselje moralo nastati v neposredni bližini starega, iz geografskih, gospodarskih in prometnih razlogov«
(Okrajni ljudski odbor Gorica 17.4.1947 cf. Nusdorfer Vuksanović 2002: 220). 

Starejši krajani se spominjajo, da je izguba Gorice prinesla veliko revščino, zato je obljuba o gradnji novega centra prinašala veliko upanja in zanosa:   

»Zgradili vam bomo mesto, ki vam bo v ponos. Ker smo izgubili Gorico, to je bilo za nas, na tej strani meje, velika izguba. Glede na to, da so partizani osvobodili Gorico in Trst ter nismo ne enega ne drugega dobili, je bilo grozno. In še zemljo dodatno so nam vzeli s tistimi sporazumi. Rapalska meja nam je veliko pobrala, ker potem je bilo težko karkoli nadoknaditi. /…/ Ko je padla meja, je bilo konc. Tu je nastala taka revščina. Ni bilo ne kofeta, ne oblek. Prej si lahko kaj kupil tam v Gorici. In je zavladala revščina. Potem smo uporabili vse stare obleke in šivali«
(Etnografska delavnica s Novogoriškimi upokojenci, november 2024).  

Prvi sestanek odbora je bil 24. aprila 1947 v Ajdovščini. Obravnavali so osnutek projekta, ki ga je izdelal inž. Božidar Gvardijančič (1909–1972, doma iz Slapa pri Vipavi, zaposlen pri republiškem gradbenem podjetju Primorje)  inmesto postavil v bližino Šempetra pri Gorici. V diskusiji, ki je sledila, pa se je dr. Franc Marušič zavzel, da se mora novo naselje graditi med Solkanom in Gorico.Lociral jo je na Blanče, v neposredno bližino »starega« mesta, med drugim tudi zato, »da bi 'naše ljudstvo' lažje prebolelo izgubo Gorice« (Marušič 2020:22). 

»Gorica je srce naše Primorske, dežele sonca in večne pomladi. In to Gorico so nam vzeli. Ukradli so nam jo. Iztrgali so srce iz materinega telesa. /…/ Nismo se ji odrekli in se ji nikoli ne bomo, četudi danes gradimo novo mesto – Novo Gorico«,
je leta 1948 izpostavila dopisnica v časopisu Tovariš (28. 5. 1948, št. 28; cf. Marušič ur. 2017: 156).

Vprašanje lokacije Nove Gorice je nato po službeni dolžnosti reševal minister za gradnje Ivan Maček (1908–1993), ko je z močno ekipo sodelavcev obiskal obe predlagani lokaciji. Pritrdil je mnenju tistih članov delovnega odbora, ki so se potegovali za predel med Blančami in Grčno – solkansko lokacijo.Dan po Mačkovem obisku so dobili trije arhitekti (Božidar Gvardjančič, Edvard Ravnikar in Marko Župančič) nalogo, da pripravijo načrt za Novo Gorico. Izbran je bil načrt arhitekta Edvarda Ravnikarja. 

Zamisli o gradnji mesta so postale realnost. 21. septembra 1947 je na proslavi ob priključitvi Primorske k Jugoslaviji na Lijaku tedanji predsednik slovenske vlade Miha Marinko (1900–1983) napovedal  vsebino  Investicijskega  plana  za  Slovensko  Primorje  za  obdobje  1947–1951,  ki  je  bila  nato  konec  septembra  posredovana  Planski  komisiji  pri  zvezni  vladi  v  Beograd.  V petletnem planu so namenili skoraj eno milijardo dinarjev samo za Novo Gorico – torej za stanovanja za približno 10.000 prebivalcev, upravne stavbe okrajnega   in   mestnega   ljudskega   odbora,   šolska  poslopja,  bolnišnice,  pošte,  podružnice  Narodne  banke  in  Zavoda  za  socialno  zavarovanje, sodišča, javno tožilstvo in carinarnice. Dobra polovica sredstev, ki so bila v  planu  predvidena  za  vzpostavitev  osnovne  turistične   infrastrukture   na   priključenem   ozemlju,  je  bila  namenjena  gradnji  novogoriškega hotela z restavracijo (Ramšak 2017: 367–369; Ukmar 1993: 24, 25).

V oktobru in novembru 1947 so skupine prvih delavcev na gradbišču bodočega mesta pričele s pripravljalnimi deli. Nato so lahko prišle na delovišče mladinske delovne brigade. 

Od začetka petdesetih let dalje so sledila obdobja, ki so jih zaznamovale politične spremembe ter primanjkovanje razpoložljivih finančnih sredstev. Obseg del na gradbišču Nove Gorice se je močno skrčil in gradnja je slonela predvsem na lokalnih finančnih sredstvih. Začetni plani so se zaradi pomanjkanja denarja, pa tudi zaradi vlaganja v druga gradbišča po Jugoslaviji (na primer v Novi Beograd) postopoma spreminjali in zagon je pojenjal. 

7. novembra 1949 je prvič uradno omenjeno ime Nova Gorica kot zaselek Krajevnega (mestnega) ljudskega odbora Solkan. Z zakonom o razdelitvi Republike Slovenije na okraje in občine je bila 19. aprila 1952 ustanovljena občina Nova Gorica.

 

Avtor: Jasna Fakin Bajec

Vir:

• Marušič, Branko (ur.), Narodu Gorico novo bomo dali v dar: Ob sedemdesetiletnici Nove Gorice. Nova Gorica: Območno združenje Zveze borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja.
• Marušič, Branko. 2020. O Novi Gorici in o okoliščinah njenega nastajanja, Izvestje 17, str. 3–16.
• Nusdorfer Vuksanović, Metka, 2002. Ko so na solkanskem polju še orali: Kje je zrasla Nova Gorica. Trpin, Drago (ur.), Zbornik Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici: ob 30. obletnici ustanovitve. Nova Gorica: Pokrajinski arhiv., str. 219–244.
• Ukmar, Danica. 1993. Začetki gradnje Nove Gorice,  Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino (1993), letnik 41, številka 2. URN:NBN:SI:doc-T6USNG8G from http://www.dlib.si, str. 1837.
• Ramšak, Jure 2017. Casino v socialističnem mestu. Annales. Series historia et sociologia, letnik 27, številka 2, str. 363-378. URN:NBN:SI:doc-2ODDG01X from http://www.dlib.si

Tagi

• #gradnja mesta