Videmski sporazum - uvedba prepustnic
Z Videmskim sporazumom so leta 1955 prebivalci v 10-kilometrskem pasu ob meji prvič dobili prepustnice – dokument, ki jim je omogočil prehod med Jugoslavijo in Italijo.
Nova zahodna državna meja med nekdanjo Jugoslavijo (danes Slovenijo) in Italijo, dokončno sprejeta po podpisu Pariške mirovne pogodbe 10. februarja 1947, je pustila močan pečat na načinu življenja ljudi. Razmere sta nekoliko omilila dva Videmska sporazuma, podpisana 3. februarja 1949 in 20. avgusta 1955 v Vidmu.
Meja je presekala obdelovalne površine, hiše, gospodarska poslopja, dvorišče in ulice. Po ljudskem pripovedovanju je bila meja potegnjena celo po sredini hleva. V javnosti je najbolj znan primer nesmiselne razmejitve pokopališča v vasi Miren po diagonali na način, da so bili nekateri grobovi razpolovljeni in so noge pokojnika pripadale Jugoslaviji, glava pa Italiji (Di Battista, Mohor 2019: 6). Meja je nato bila popravljena (Marušič: 280).
Jože Šušmelj (1938–2024), politik, diplomat, konzul in tudi župan Nove Gorice, ki je med svojim službovanjem na veleposlaništvu v Rimu raziskoval diplomatske dokumente, je v intervjuju za RTV SLO povedal:
»Kot zanimivost naj povem, da je imel angleški oficir pri železniški postaji v Novi Gorici postavljen šotor in začrtana meja bi morala iti skozi šotor, morali bi ga podreti, tega pa ni dovolil, zato so mejo začrtali v trikotniku okrog šotora. Še danes je ta zob na meji. Ljudje so bili nezadovoljni s presekanjem svojih zemljišč, zato so predvsem v Goriških brdih ponoči premikali količke. Premaknjeni so bili tudi količki tako, da je cesta Kambreško–Livek pripadala Jugoslaviji in je šele po Osimskih sporazumih spet dodeljena Italiji. Tako je bilo premaknjenih teh količkov za okoli 250 hektarjev v korist današnje Slovenije in okoli 22 hektarjev v korist Italije, predvsem na Vrtojbenskem polju« (Svenšek, 2019).
Da bi politična oblast vsaj delno olajšala razmere, sta Jugoslavija in Italija 3. februarja 1949 v Vidmu (Udine) podpisali Videmski sporazum, prvi sporazum o maloobmejnem prometu. Zajemal je le ozemlje severno od Trsta in se je nanašal le na dvolastnike, ki jim je omogočal obdelovanje zemlje na drugi strani meje (Nečak 2000: 303). Tako so nekateri slovenski in tudi italijanski kmetje lahko prečkali mejni prehod, kadar so se odpravili obdelovat svoja polja in vinograde. Odločitev je bila povezana s sporom z informbirojem, tj. pretrganjem stikov Jugoslavije s Sovjetsko zvezo in postopnim odpiranjem države proti Zahodu. Na podlagi tega dogovora je bil postavljen maloobmejni prehod Rafut.
Do leta 1955 je bila meja za ostalo prebivalstvo strogo zaprta; mnoge družine, ki so imele sorodnike v italijanskih ali slovenskih krajih, so morale z njimi pretrgati vse stike. Oblasti so mejo strogo varovale, državi je ločevala žična ograja, redke mejne prehode so varovale carinarnice, vojaške postojanke in stražarnice. Jugoslovanski vojaki so streljali na vse, ki so ilegalno prečkali mejo (Di Battista, Mohor 2019: 8). V tem obdobju je tudi zelo veliko ljudi, predvsem mladih, zaradi ekonomskih, pa tudi političnih razlogov emigriralo v Italijo. Mnogi so se s tem tudi izognili služenju vojaškega roka, ki je takrat trajal tri leta (Šušmelj 1997: 10).
Londonski memorandum o soglasju iz leta 1954 je zavezoval Italijo in Jugoslavijo, da čim prej skleneta sporazum o maloobmejnem prometu – tj. »Sporazum o ureditvi osebnega prometa, kakor tudi suhozemnega in pomorskega prevoza in prometa med Tržaškim območjem in območji, ki mejijo nanj« (cf. Nečak 2000: 303). Tudi ta je bil podpisan v Vidmu 20. avgusta 1955.
Sporazum je prebivalcem krajev v 10-kilometrskem pasu ob meji omogočil pridobitev posebnega dokumenta – »prepustnice« za osebni promet. Te so jim zagotavljale pravico do olajšanega prehoda meje in prenosa blaga prek maloobmejnih prehodov. Sprva so bili dovoljeni štiri prehodi na mesec z omejitvami glede količine blaga in denarja, medtem ko so imeli dvolastniki možnost neomejenega števila prehodov (Šušmelj 1997: 11).
Zakaj je bil Videmski sporazum iz leta 1955 tako pomemben za Primorsko?
Jože Šušmelj pojasni:
»Videmski sporazum je pomenil velik korak pri urejanju obmejnega prometa. Odprtih je bilo 54 maloobmejnih prehodov, šest mednarodnih prehodov, nekaj pomorskih prehodov. Ob skoraj vsaki vasi ob meji je bil maloobmejni prehod. Na obeh straneh meje je bilo izdanih okoli 250.000 prepustnic, s katerimi so imeli ljudje, ki so živeli v pasu 10 kilometrov od meje na obeh straneh, možnost prehajanja. S tem se je spreminjalo tudi ozračje. Tisto sovražno razpoloženje, ki je bilo po vojni, ne samo na italijanski strani do Slovencev in do Jugoslavije, ampak tudi na drugi strani do Italijanov, se je mehčalo. Vzdušje ob državni meji je bilo vedno normalno.« (Svenšek, 2019). Ob nedeljah je prečkalo mejo do 200 ljudi (Tovariš, 27. november 1955, št. 48, cf. Šušmelj 1997: 11).
Leta 1962 je bil Videmski sporazum dopolnjen, podaljšal je trajnost prepustnic in omogočil prestop državne meje na katerem koli mejnem prehodu. Imetnik prepustnice je lahko ostal na sosednjem območju do 72 ur (Šušmelj 1997: 12).
Fenomenu prepustnici je na italijanski strani mejnega prehoda Rafut danes posvečen muzej.
Meja je bila pomembna tudi z gospodarskega vidika – veliko primorskih gospodinjstev je na drugi strani meje kupilo pralni stroj, praške, riž in druge dobrine, ki jih v Jugoslaviji ni bilo ali so bile dražje. Zlasti so bili privlačni stroji (pralni stroj, televizija). Po drugi strani pa so Slovenci nosili čez mejo maslo, žganje, meso. Potekala je blagovna menjava, saj je bilo razmerje med liro in dinarjem slabo. Meja je postajala vedno bolj odprta. Kot simbolično povezavo obeh mest sta občini Nova Gorica in Gorica leta 1976 uvedli pohod prijateljstva po ulicah Gorice in Nove Gorice. Prav tako se je po ulicah obeh mest odvilo Kolesarjenje prijateljstva. Veliko je bilo sodelovanja na kulturnem in športnem področju (Svenšek 2019).
Avtor: Jasna Fakin Bajec
Vir:
- Marušič, Branko (1998). Nova meja na Goriškem. Acta Histriae, letnik 6, številka 6, str. 271-284. URN:NBN:SI:DOC-27JFYF1P from http://www.dlib.si [ogled: 12. 10. 2024]
- Nećak, Dušan. 2000. Trst, mesto nakupov, Prispevki za novejšo zgodovino XL, ŠT. 1, str. 301-311.
- Šušmelj, Jože. 1997. Odpiranje meje: Sodelovanje med Novo Gorico in Gorico. V: Jan, Zoltan (ur.). Nova Gorica-Gorica: izzivi in možnosti sobivanja: zbornik. Nova Gorica: Mestna občina, str. 9-28.
- Svenšek, Ana. 2019. "Pot do priključitve Primorske so spremljali številni dramatični dogodki": intervju z Jožetom Šušmeljem. RTV SLO, 15. september 2019. https://www.rtvslo.si/slovenija/30-let/pogovori/pot-do-prikljucitve-primorske-so-spremljali-stevilni-dramaticni-dogodki/499583 (ogled 27. 10. 2024).