Osimski sporazumi
mejo med Italijo in Jugoslavijo določili šele 30 let po vojni
Prijateljsko sodelovanje med Jugoslavijo in Italijo in posledično med Gorico in Novo Gorico se je v 70. letih 20. stoletja poglabljalo. Potekali so razgovori o dokončni ureditvi odprtih vprašanj med državama, ki so se zaključili z Osimskimi sporazumi, ki so bili sprejeti leta 1975, ratificirani pa leta 1977.
Konec julija 1975 se je v Helsinkih odvila konferenca o miru in sodelovanju v Evropi, na kateri so mednarodni politični odločevalci podpisali vojaško-politični sporazum o varnosti in sodelovanju v Evropi. Sprejeta je bila tudi odločitev, da so meje v Evropi nespremenljive. To je močno vplivalo tudi na odnose med Jugoslavijo in Italijo. V tem obdobju se Jugoslavija že sooča z notranjimi političnimi nesoglasji in strahom, kaj bo po smrti Tita. Jugoslovansko-italijanska meja je bila hkrati meja NATA, zato so bile zlasti ZDA zainteresirane, da bi se ta meja dokončno uredila in so izvajale pritisk na Italijo. Območje ob meji je predstavljajo potencialno žarišče medblokovskega konflikta med Vzhodom in Zahodom. Podpis mednarodnega sporazuma je bil v interesu obeh držav. Kot pojasni Jože Šušmelj (1938–2024), je bila meja še vedno označena kot začasna, kar v blokovski ureditvi Evrope ni bilo več sprejemljivo (Svenšek 2019).
Pogajanja so bila zavita v tajnost, v Italiji so si želeli nazaj Istro. Jugoslavija pa je kot izhodišče za pogajanja postavila tri zahteve: ureditev državne meje kot dokončne meje med državama, zakonska zaščita slovenske manjšine v Italiji in poglobitev gospodarskega sodelovanja. V Občini Nova Gorica pa so zahtevali razrešitev problemov ceste v Goriška brda, mejnega prehoda Vrtojba, mejnega prehoda na Erjavčevi cesti, elektrarne na Soči z možnostjo namakalnega sistema nizvodno ob Soči. Vsi ti objekti so se rešili s Osimskimi sporazumi. Po Šušmelju je bila »najbolj dragocena cesta v Goriška brda, saj je skrajšala pot iz briških krajev do Nove Gorice za 15, 20 kilometrov« (Svenšek 2019).
Osimski sporazumi so bili podpisani 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo. Podpisala sta jih zunanja ministra Italije Mariano Ramur in Jugoslavije Miloš Minić. Potrjena je bila meja med Italijo in Jugoslavijo, ki je bila dogovorjena z Londonskim memorandumom leta 1954. Originalni tekst sporazuma je bil napisan v francoskem jeziku. V veljavo je stopil 11. oktobra 1977, ko sta ga ratificirala parlamenta obeh držav.
15. maja 1982, po podpisu Osimskih sporazumov, je bil sprejet noveliran sporazum, s katerim je bila še izboljšana ureditev osebnega, suhozemskega in morskega prometa med obmejnimi območji. Območje sporazuma se je povečalo na 15–20 km obmejnega pasu, kjer so imeli prebivalci občin za prehod meje posebne dokumente – prepustnice. (Nećak 2000: 303). To je bil
»posebni dokument, s katerim je bilo prebivalstvu vzdolž italijansko‑jugoslovanske meje od sredine petdesetih let 20. stoletja do 2004 olajšano čezmejno gibanje. Imetniki tega dokumenta, za katerega so morali posebej zaprositi pri lokalnih oblasteh, so lahko uporabljali tudi maloobmejne prehode, ki so bili posejani na meji med državama. Pri prehajanju meje so imeli določene ugodnosti, ki drugim (nemejašem) niso pripadale, denimo možnost nakupa večje količine dobrin na drugi strani meje« (Klabjan 2023).
Nova, solkanska pot do Goriških brd pa je bila odprta 15. junija 1985. Sogovornica, ki je otroštvo preživela v Goriških brdih in je kot mladinka aktivno sodelovala v kulturnem programu ob odprtju poti, je v intervjuju o življenju v Novi Gorici povedala:
»V srednjo šolo [v Novo Gorico – op. avt.] smo najprej hodili po poti, ki je vodila na Vrhovlje, Plave, ob Soči do Solkana in nato v Novo Gorico. Potem pa je bila zgrajena Sabotinska cesta. To je bilo takrat prav nekaj posebnega, saj te pot pelje iz Slovenije, v Italijo in nazaj v Slovenijo. Sem bila na otvoritvi te ceste, častni gost je bil Lazar Mojsov [član Predsedstva SFR Jugoslavije od 1984 do 1989]. Bila sem tam kot mladinka, to je bila zelo velika stvar. To je bil prelom. Ko se je odprla Sabotinska cesta, Goriška brda niso bila več tako oddaljena od Nove Gorice. Olajšalo nam je življenje. Ko so se odprle meje, pa so Goriška brda postala mala Toskana« (intervju s sogovornico je bil posnet junija 2024).
Avtor: Jasna Fakin Bajec
Vir:
Nećak, Dušan. 2000. Trst, mesto nakupov, Prispevki za novejšo zgodovino XL, ŠT. 1, str. 301-311.
Šušmelj, Jože. 1997. Odpiranje meje: Sodelovanje med Novo Gorico in Gorico. V: Jan, Zoltan (ur.). Nova Gorica - Gorica: izzivi in možnosti sobivanja: zbornik. Nova Gorica: Mestna občina, str. 9-28.
Svenšek, Ana. 2019. "Pot do priključitve Primorske so spremljali številni dramatični dogodki": intervju z Jožetom Šušmeljem. RTV SLO, 15. september 2019. https://www.rtvslo.si/slovenija/30-let/pogovori/pot-do-prikljucitve-primorske-so-spremljali-stevilni-dramaticni-dogodki/499583 (ogled 27. 10. 2024).
Klabjan, Borut. 2023. Meje: Slovensko-italijansko obmejno območje kot prostor razmisleka o Evropi. Altenator: Misliti znanost. Vir: https://www.alternator.science/sl/daljse/meje-slovensko-italijansko-obmejno-obmocje-kot-prostor-razmisleka-o-evropi/, ali https://doi.org/10.3986/alternator.2023.36 (ogled: 8. 12. 2024).