Kratka zgodovina prostora
Področje so že v pradavnini naseljevali Kelti in Veneti, a zgodovinski spomin se začenja v času antičnega Rima. Prisotnost vojaških pohodov Julija Cezarja na območju se še danes kaže v poimenovanju Julijskih Alp in dežele Furlanije. Današnji Čedad je bil prvotno imenovan Forum Iulii, od koder izhaja ime za Furlanijo – Friuli. V času rimskega cesarja Avgusta
(leto 7 n. š.) je področje postalo del Regio X. Venetia et Histria (10. regija Benetke in Istra) z glavnim mestom Oglej (Aquileia). To postane kasneje osrednje krščansko središče, od koder v naslednjih stoletjih širijo vero na vzhod, vse do reke Drave.
Vipavska dolina je bila prizorišče bitke pri Mrzli reki – Frigidu (394 n. št.), v kateri je vzhodnorimski cesar Teodozij I. premagal zahodnega rimskega vladarja Evgenija in dokončno utrdil krščanstvo kot prevladujočo religijo Rimskega imperija. Nedaleč stran, v današnjem Čedadu (Cividale del Friuli), so se v 6. stoletju naselili Langobardi, germansko ljudstvo, ki je s severa prodiralo proti Italiji. Njihovo naselitev in oblast je bilo tako obsežna in trajna, da se po njih še danes imenuje italijanska pokrajina Lombardija. Zatem so se na področje naselili tudi Slovani, kar priča tudi poimenovanje Gorice, saj je že ob prvi omembi kraja leta 1001 zapisano, da se vas v jeziku Slovanov imenuje Gorica.
Stoletje kasneje, 1125, so prvič omenjeni Goriški grofje, germanska aristokratska družina Majnhardincev, ki je razpolagala s posestmi v današnji severni Italiji, južni Avstriji in velikem delu Slovenije. Družina postane ena najmočnejših v regiji in vlada pokrajini vse do leta 1500, ko ostane brez naslednikov. Zato glede na predhodni dogovor celotna Goriška pripade Habsburžanom.
Tako ostane vse do prve svetovne vojne z dvema krajšima prekinitvama. Leta 1508 Goriško za 13 mesecev osvojijo Benetke, v letih 1809–1814 v času Napoleonovih osvajalskih pohodov, postane področje del Ilirskih provinc, tamponske cone med Avstrijo in Osmanskim imperijem s sedežem v Ljubljani.
Pokrajina je bila stoletja najbolj jugozahodni del Avstrijskega imperija in zaradi milega podnebja je Gorica v 19. stoletju postala znana tudi kot avstrijska Nica.
To je privabilo številne meščane iz notranjosti cesarstva, ki so si tu uredili počitniške vile ali prostore za umik in upokojitev.
Ob začetku prve svetovne vojne je Italija ostala nevtralna. Kmalu pa so si antantne sile prizadevale odpreti novo fronto, da bi oslabile Avstro-Ogrsko. Italijanskega kralja so leta 1915 s tajnim Londonskim memorandumom prepričali, da se pridruži vojni na strani antante – v zameno pa so mu obljubili obsežna ozemlja Avstro-Ogrske, vključno z deli današnje Slovenije in Hrvaške. Tako se je začela soška fronta (1915–1917), kjer je v 12 bitkah na težkem gorskem terenu na obeh straneh padlo okoli 350.000 vojakov. Italijani so največji uspeh dosegli z zasedbo Gorice avgusta 1916, a so jo kmalu tudi izgubili. Soška fronta se konča z 12. soško bitko jeseni 1917, ko Avstrijci poiščejo pomoč Nemcev, ki namesto dolgotrajne statične vojne izčrpavanja predlagajo napad na eni točki z vso silo. Za lokacijo preboja je bil izbran Kobarid. Nova taktika bo kasneje postala znana pod imenom blitzkrieg, Caporetto, italijansko ime Kobarida, pa v italijanski kulturi postane sinonim za katastrofo. To je bila tudi največja gorska bitka v zgodovini sploh. S prebojem so Avstrijci s svojimi zavezniki italijansko vojsko pregnali vse do reke Piave pri Benetkah.
Leto dni zatem je začela Avstro-Ogrska hitro razpadati, Italijani pa so jeseni 1918 razglasili zmago pri kraju Vittorio Veneto. Italija je nato po vojni z Rapalsko pogodbo jeseni 1920 pridobila obljubljena ozemlja: poleg Južne Tirolske tudi ozemlje do Triglava in Postojne v današnji Sloveniji, pa še Istro, Kvarner z otoki in Zadar v Dalmaciji. Lokalno prebivalstvo Goriške je na začetku vojne doživelo evakuacijo, nato vpoklic v avstro-ogrsko vojsko, po vojni pa še intenzivno italijanizacijo.
Asimilacijski pritiski na Slovence v Italiji so se začeli z italijansko zasedbo in se zaostrili, ko je fašistično gibanje pod vodstvom Benita Mussolinija (1883–1945) leta 1922 prevzelo oblast v državi. V skladu z idejo o večvrednosti italijanske rase so začeli izvajati poitalijančevanje Slovanov na novo pridobljenem ozemlju. Šolska reforma Giovannija Gentileja iz leta 1923 je ukinila slovenske šole, uvedla pouk izključno v italijanščini in šole uporabila za širjenje fašistične ideologije. Sistematično raznarodovanje je temeljilo na zatiranju slovenskega jezika in kulture in s tem vsake oblike družbenega udejstvovanja slovenske skupnosti. Kot odgovor na vse hujše pritiske se je leta 1927 oblikoval TIGR – prvo organizirano antifašistično gibanje na svetu, poimenovano po mestih, ki so jih slovenski in hrvaški prebivalci fašistične Italije šteli za svoja: Trst, Istra, Gorica, Reka. Člani TIGR-a so izvajali odporniške akcije, ki so leta 1930 pripeljale tudi do prvih štirih žrtev, danes znanih kot bazoviške žrtve. To so bile posledica prvega fašističnega sodnega procesa, kjer so antifašiste obsodili na smrt. S tem so postali prve sodne žrtve fašističnega režima. Na celotnem ozemlju se je oblikovalo več uporniških skupin, med drugim so proti fašizmu selovali tudi mnogi slovenski duhovniki, ki so branili slovenstvo pred izbrisom.
Z začetkom druge svetovne vojne pa se je vzpostavilo veliko bolj organizirano partizansko gibanje, ki so sčasoma postali del širšega jugoslovanskega gibanja pod poveljstvom Josipa Broza - Tita (1892–1980, od leta 1945 dalje voditelj socialistične Jugoslavije). Septembra 1943 je Italija kapitulirala, nadzor nad Goriško pa je prevzela nemška vojska. Partizani, združeni v IX. korpusu, so s Trnovske planote in okolice izvajali desantske in gverilske akcije proti okupatorju. Kruto nemško delovanje je vodil Odilo Globočnik (1904–1945), nacist slovenskega rodu iz Trsta, ki so mu zaupali to funkcijo po tem, ko je bil ključni organizator uničevalnih taborišč v okupirani Poljski, v katerih je umrlo največ Judov, Slovanov in borcev proti nacizmu. Slovenski partizanski borci so s podporo ostalih jugoslovanskih sil 1. maja 1945 osvojile celotno področje skupaj z Gorico in Trstom. Začele so se represalije nad ideološkimi nasprotniki, mnoge so tudi ubili. Čeprav so Titovo vojsko priznali tudi zavezniki, se nikakor niso strinjali, da bi s priključitvijo Trsta Jugoslaviji posledično Sovjetska zveza lahko pridobila dostop do Sredozemlja. Zato so Titu postavili ultimat, da se mora umakniti iz obeh mest.
Dve leti zatem, leta 1947, so s Pariško mirovno pogodbo uradno prekinili sovražnosti in začasno formirali mejo, po kateri je Gorica ostala v Italiji, Jugoslaviji pa je pripadalo dve tretjini njene pokrajine, poseljene s Slovenci. Ti so sicer ostali tudi na drugi strani meje. Mejo med Jugoslavijo in Italijo so uradno določili šele z Osimskimi sporazumi leta 1975.
S kozi prej enotno Goriško je dolgo 20. stoletje najprej zarezalo s soško fronto, po koncu vojne pa je celotna pokrajina pripadla Italiji. Po drugi svetovni vojni je Goriško pokrajino
državna meja razdelila med Italijo in Jugoslavijo, s čimer je večji del pokrajine ostal brez svojega središča.
Meja in izguba Gorice je botrovala nastanku Nove Gorice, prvega na novo načrtovanega mesta v novi državi Jugoslaviji, zgrajenega kot socialistična izložba na Zahod. V svojem znamenitem govoru leta 1946 je Winston Churchill izjavil, da se je nad Evropo spustila železna zavesa, in sicer »od Stettina (Szczecina) ob Baltskem morju do Trsta ob Jadranu.« Vendar je ta meja hladne vojne na Goriškem dejansko obstajala le do junija 1948, ko je bila z resolucijo Informbiroja Jugoslavija izključena iz vzhodnega bloka. S tem se je železna zavesa premaknila z zahodne na vzhodno mejo Jugoslavije. To je tudi glavni razlog, zakaj Nova Gorica ni prejela vseh obljubljenih finančnih sredstev in posledično ni bila zgrajena po predvidenem načrtu Edvarda Ravnikarja – ker enostavno ni bilo več razloga za tovrsten ideološki projekt. Odnosi med državama so bili sicer napeti do leta 1953, postopna normalizacija odnosov pa je leta 1955 pripeljala do uvedbe maloobmejnega prometa s posebnimi prepustnicami in mejnimi prehodi zgolj za prebivalstvo obmejnega pasu.
Tako se je med mestoma postopoma oblikovala »najbolj odprta meja v Evropi«.
Italijanska Goriška je kmalu postala najbolj militariziran del Italije, saj so Natovi strategi predvidevali, da je to najprimernejša lokacija za prodor sovjetskih čet na zahod. Vojaška prisotnost je poskrbela tudi za konstanten vir financiranja območja. Drugi veliki vir dohodkov pa so bili potrošniki iz Jugoslavije. Po drugi strani pa se je Nova Gorica osredotočila na industrijo pohištva (Meblo), mesno industrijo (MIP), industrijo avtoelektričnih izdelkov (Iskra avtolektrika), strojništvo (Gostol) itd. V osemdesetih se je novi preboj zgodil z odprtjem prvega casinoja v lasvegaškem stilu, ki je spodbudil igralniški turizem in s tem pritok deviz.
Leta 1991 je Slovenija razglasila neodvisnost in se osamosvojila od Jugoslavije. Jugoslovanska vojska je iz vojašnic poslala tanke na državne meje. Pri bližnjem mednarodnem
mejnem prehodu Rožna Dolina so potekali boji, tudi s smrtnimi žrtvami. Vojna je trajala zgolj 11 dni in je bila le začetek veliko bolj krvavih bojev v drugih delih Jugoslavije.
Osrednji cilj Slovenije kot samostojne nove države je bil vstop v EU in NATO. Leta 2004 je skupaj z devetimi drugimi državami srednje, južne in vzhodne Evrope (Ciper, Malta, Češka, Slovaška, Madžarska, Poljska, Estonija, Latvija, Litva) tudi Slovenija postala članica obeh mednarodnih zvez. Takratni predsednik Evropske komisije Romano Prodi, Italijan, je to
največjo zgodovinsko širitev EU-ja proslavil ravno na trgu med Novo Gorico in Gorico, na trgu med staro in novo članico EU-ja. Leta 2007 je Slovenija uvedla evro, ob koncu leta pa je članstvo v EU nadgradila še z vstopom v schengensko območje, s čimer je bil dokončno odpravljen mejni nadzor tudi na italijanski meji. Meja je ostala prehodna vse do omejitev
gibanja zaradi epidemije covida-19 leta 2020, ko je bila več mesecev za večino ljudi neprehodna.
Nova Gorica je za leto 2025 prejela naziv Evropska prestolnica kulture, pri čemer je v kandidaturo vključila tudi Gorico, mesto na drugi strani meje. To je prvo čezmejno somestje s tem nazivom. Prav tako je Nova Gorica tudi prvo novo mesto, ki je prejelo ta naziv.
Avtor: Blaž Kosovel