O Novi Gorici
Zakaj »Nova« Gorica?
Pisal se je 15. september 1947, ko je nova državna meja zarezala skozi stoletja enotno Goriško pokrajino. Meja je presekala družine, polja, hiše, gospodarska poslopja, dvorišča in ulice. V vasi Miren je čez pol med dve državi razdelila celo vaško pokopališče.
Državna meja je postala močno zastražena nova realnost in ker je velik del pokrajine ostal brez svojega tisočletnega upravnega, kulturnega in gospodarskega središča, mu je bilo potrebno priskrbeti novega. Funkcijo novega središča bi lahko opravljal eden izmed obstoječih krajev v bližini, torej Solkan, Šempeter ali celo Ajdovščina. A namesto širitve obstoječega kraja so se v Beogradu odločili, da bodo zgradili povsem novo mesto. Poraz so želeli pretvoriti v zmago: namesto izgubljene Gorice bodo zgradili popolnoma »novo« Gorico. Odločeni so bili zgraditi nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj, kar bo sijalo preko meje. Nova socialistična Jugoslovija se je odločila za ideološko-propagandni projekt izgradnje mesta kot socialistične izložbe na zahod. To je bilo sploh prvo na novo planirano mesto v novi Jugoslaviji. Od mnogih drugih novih mest, zgrajenih po vojni, se je Nova Gorica razlikovala predvsem v tem, da ni bila načrtovana zgolj za namene določene industrije (kot npr. Velenje), temveč kot pravcato novo upravno, izobraževalno in kulturno središče. V petih letih naj bi v novem mestu bivalo že 10.000 ljudi.
A zgolj dva tedna po postavitvi temeljnega kamna je sledil šok: Sovjetska zveza je z resolucijo Informbiroja leta 1948 izključila Jugoslavijo iz vzhodnega bloka kot kazen za Titovo preveliko samostojnost in popularnost. Železna zavesa se je premaknila na vzhod države, zaveznike pa je bilo potrebno iskati na zahodu. S tem ideološke potrebe po mestu, ki naj bi sijalo preko meje, ni bilo več, s tem pa so izginili tudi finančni prilivi iz prestolnice. Razvoj mesta je tako kmalu padel na pleča lokalnih oblasti, ki pa niso delile pretiranega navdušenja nad tako predimenzioniranem načrtu mesta.
Osnovni načrt so zelo hitro opustili, sledili so mu mnogi novi načrti, ki so z omejenimi finančnimi sredstvi mesto prilagajali lokalnim željam in potrebam tudi z zmanjševanjem velikosti stavb in njihove medsebojne razdalje. S tem se je mesto približalo ideji mesta »po meri človeka« in se izognilo mnogim težavam, ki pestijo podobna mesta, zgrajena po modernističnih principih.
Identiteta Nove Gorice je bila vedno svojevrsten izziv, saj je že po definiciji svojega nastanka mesto priseljencev, ljudi, ki so se v iskanju novih možnosti preselili vanjo, najprej z okoliških hribov, nato iz drugih mestnih središč, zaradi velikega povpraševanja po delavski sili pa tudi iz drugih jugoslovanskih republik.
Avtor: Blaž Kosovel
Fotografije: Arhiv Goriškega muzeja