Nova mesta v zgodovini evrope

Mesta nastanejo na dva načina:
- manjša naselja postopoma zrastejo v večja središča,
- skupina ljudi se odloči načrtovati in zgraditi mesto iz nič, od začetka (ab initio).

Številni primeri teh drugih načrtovanih mest v Evropi segajo v rimske čase. Pomembno rimsko načrtovano mesto v naši bližini je Oglej (181 pr. n. št.), Ljubljana pa je zrasla v bližini rimske vojaške postojanke Emona (l. 14), ki je bila osnova za urbanistični razvoj območja.

Zagotovo najbolj znano načrtovano mesto so Benetke (5. stoletje), zgrajene sredi morske lagune, kamor so se za zaščito pred zavojevalci zatekli preostali prebivalci rimskih mest.

V srednjem veku so širom Evrope nastala številna nova mesta, za katera je bilo značilno mestno obzidje in neodvisnost od ostalih centrov moči. Ta edinstvenost jih še danes dela tako privlačna za obiskovalce.

Obdobje renesanse je k razvoju načrtovanih mest vneslo zahtevo po perspektivi in redu. To je prišlo najbolj do izraza pri vojaških utrdbah. Palmanova (1593), zgrajena za obrambo Benetk, je izjemen primer iz tega obdobja. Drugo pomembno vojaško mesto iz tega obdobja je Karlovac (1579), zasnovan za zaščito habsburškega cesarstva.

V novejši zgodovini je eden najbolj znanih primerov načrtovanih mest Sankt Peterburg (1703). Nastalo je na ukaz carja Petra Velikega, predstavlja pa enega največjih urbanističnih dosežkov svojega časa, saj združuje veličino in natančno načrtovanje.

TEŽAVE MEST V INDUSTRIJSKI REVOLUCIJI

Z industrijsko revolucijo in gradnjo velikih tovarn pride do velike potrebe po novih delavcih.  V mesta se v želji po boljši prihodnosti preselijo obsežne množice kmetov, ki pa se znajdejo v majhnih prebivališčih in nemogočih higienskih razmerah, velikokrat hujših kot v vaseh, od koder so emigrirale. Nove delavske družine se brez kakršnega koli razumskega načrtovanja poselitve gnetejo na zelo majhnem prostoru, število mestnih prebivalcev pa se poveča preko vseh dotlej znanih meja.

Najprej se to zgodi v Angliji, nato pa se z industrializacijo enak proces širi tudi drugam. London je prvo mesto, ki  v sodobnem času doseže milijon prebivalcev, mnogi med njimi pa živijo v nemogočih razmerah. Mesta so zadušljiva, umazana in brez zelenja.

   Revščina je skozi zgodovino veljala za nespremenljivo dejstvo življenja. V novih industrijskih pogojih, ki sprožijo velike družbene spremembe, pa začnejo določeni misleci gledati tudi na revščino kot na nekaj, kar je mogoče odpraviti. Ti posledično menijo, da je življenjske pogoje mogoče izboljšati za vse, ne le za nekatere.

Načrtovalci mest, ki so skozi zgodovino iskali predvsem popolno sliko lepote in reda, v svoje načrte niso nikoli vključili zares revnih prebivalcev. Moderni urbanizem pa se začne prvič v zgodovini ukvarjati ravno s planiranjem za širše množice. Urbanizem ni več zgolj vprašanje znanosti in estetike, temveč pridobi tudi pomembno moralno – in s tem politično – noto.

Charles Fourier in Robert Owen sta prva najbolj znana takšna utopična misleca, ki sta poskušala oblikovati idealno mesto za delavce.

VRTNA MESTA

Proti koncu 19. stoletja se pojavijo prve ideje o razbremenitvi velikih mest z gradnjo novih manjših mest izven velikih središč. Najbolj znana je ideja Ebezenerja Howarda o vrtnem mestu (Garden City) z manjšimi hišami v zelenem okolju. Torej mesta z manjšo gostoto prebivalstva. Prototipa takšnega mesta sta bila realizirana na začetku 20. stoletja: Letchworth (1902) in Welwyn (1919).

Koncept vrtnega mesta je kasneje v 20. stoletju veliko bolj kot na gradnjo novih mest vplival na gradnjo predmestij, torej področij, ki so zgolj spalna naselja in v celoti odvisna od večjih bližnjih mest. Naselij, ki niso samozadostna in so skoraj v celoti odvisna od osebnega avtomobila.

Na fotografiji:
Falkenberg, Berlin, 1913–16, arhitekt Bruno Taut
Vrtna mesta so gradili tudi izven Anglije.
Med drugim je med njimi tudi Falkenberg v okolici Berlina.

ATENSKA LISTINA IN MODERNISTIČNO NAČRTOVANJE MEST

Najbolj vpliven model načrtovanja mest v 20. stoletju pa je zagotovo modernistični model, predstavljen v Atenski listini. To je rezultat 4. mednarodnega kongresa moderne arhitekture iz leta 1933, ki ga je kot tekst-manifest leta 1943 anonimno izdal Le Corbusier, vodilni arhitekt in urbanist tedanjega časa.

V tekstu kot temeljno vodilo planiranja navaja, naj se delavcu nove industrijske družbe zagotovi boljše bivanjske pogoje in kakovostnejšo izbiro preživljanja prostega časa. Modernizem je prvo obdobje v zgodovini, ko začnejo arhitekti načrtovati arhitekturo za ljudske množice in ne zgolj za elito. Stanovanja naj imajo svojo kuhinjo in kopalnico, okolica pa naj bo čim bolj zelena. Listina med drugim predvideva tudi prostrane zelene površine, tako da je pozidanost prostora zgolj 15-odstotna. Zavoljo več zelenja so tu visoke zgradbe, veliko je prostora za motorizirani promet, ki pa je ločen od pešcev. Velik poudarek je tudi na kakovostni gradnji stavb za vsakdanjo rabo, kot so tovarne, šole, vrtci, igrišča, kulturni domovi, športni objekti itd.

Še ena izmed temeljnih novosti je »coning« oziroma ločevanje posameznih področij in zgradb glede na njihovo rabo: na stanovanjski, upravni, izobraževalni, poslovni, kulturni in industrijski predel. Funkcije, ki so bile zmeraj tako ali drugače združene v enotno mestno tkivo, so v tem primeru popolnoma ločene med seboj.

 

Edvard Ravnikar, avtor prvotne zasnove Nove Gorice, je pri načrtovanju novega mesta sledil smernicam Atenske listine, prav tako pa je nekaj mesecev pred tem tudi delal prakso v pariškem biroju Le Corbusierja.

Na fotografiji:
Le Corbusier: Unité d'habitation (stanovanjska enota), Berlin, 1957. Vodilni modernistični arhitekt in urbanist je kot najboljši prikaz svojih zamisli zgradil več takšnih velikih stanovanjskih zgradb, ki naj ponazarjajo in predstavljajo bivanje v prihodnosti. Na fasado je zapisal tudi temeljna vodila iz Atenske listine.

MESTA ZA POSAMEZNE INDUSTRIJE

Velikokrat so tudi rudniki lahko razlog za ustanovitev novih mest. Današnje Velenje so leta 1959 zgradili za potrebe bližnjega rudnika, tovarno Gorenje pa postavili, da bodo imele delo tudi žene rudarjev. Pred pol tisočletja pa je zaradi rudnika živega srebra nastala Idrija.

Poleg rudarskih mest je bilo veliko novih mest zgrajenih za potrebe jeklarn. Pri nas so se na ta račun zelo povečale Jesenice, čeprav iz že obstoječega naselja. Zgled za planiranje takšnih mest naj bi bilo rusko mesto Magnitogorsk, zgrajeno v bližini največjih zalog železa pri Uralu v Sovjetski zvezi, v katerem so postavili ogromno železarno in jeklarno. Na obstoječih naselbinah so v tridesetih letih postavili novo mesto, in sicer po zgledu najbolj naprednih jeklarskih mest v ZDA – Garryja (Indiana, v bližini Chicaga, ustanovljen leta 1906) in Pittsburga. Najbolj znano stalinistično novo mesto izven Sovjetske zveze je zagotovo Nowa Huta pri Krakovu. Prav tako so mesta nastajala za druge tipe industrij, na primer za avtomobilsko (Wolfsburg) in kemično (Halle-Neustadt).

FAŠISTIČNA USTANOVNA MESTA

Fašistična Italija gradi nova mesta tudi za kolonizacijo takrat še neobljudenih območij države. Mnoga mesta namreč nastanejo na področjih, ki so šele z bonificiranjem oziroma izsuševanjem postala primerna za naselitev. Bonifika zemlje predstavlja zmago nad naravo. Velika področja Italije so bila namreč še v začetku 20. stoletja polna močvirnate zemlje in komarjev, ki prenašajo malarijo. Z velikimi procesi izsuševanja in posledičnim izkoreninjenjem malarije pa pridobijo veliko novega ozemlja, ki ga takoj zatem začnejo tudi naseljevati. Nova naselja postanejo dobesedno pionirske kolonije na novo osvojenih teritorijih, ki postanejo nova središča podeželskega življenja.

Vsa ta mesta so zgrajena po hierarhičnih načelih: velikost stanovanj in hiš je odvisna od službe, ki jo posameznik opravlja v rudniku ali tovarni.Poleg vaških središč zgradijo tudi mesta za potrebe industrije. Ta ideja dobi še večji zagon po letu 1935, ko Italija v močnejšem kolonialističnem navalu napade Etiopijo, Društvo narodov pa proti Italiji uvede sankcije. Mussolini se odloči, da bo Italijo razvijal v smeri energetske avtarkije, torej samozadostnosti, ki bo omogočala razvoj države ne glede na mednarodne sankcije.

V fašistični Italiji zgradijo skupaj 70 novih mest, imenovanih citta di fondazione (ustanovna mesta), skupaj s kolonijami pa jih je več kot 100.

NOVA MESTA ZA RAZBREMENITEV VELIKIH MEST

LONDON
Po velikem uničenju Londona v drugi svetovni vojni se je rekonstrukcija oprla na koncept vrtnih mest, delno pa tudi na Atensko listino. V Veliki Britaniji so leto po vojni sprejeli New Towns Act (Zakon o novih mestih), s katerim so se zavezali h gradnji prvih desetih novih mest. Želeli so izboljšati bivalne pogoje prebivalcev, ki so izgubili svoje domove zaradi bombardiranj, prev tako pa so z zakonom želeli razbremeniti London in druga večja mesta pred prevelikim številom prebivalstva, ki so živeli v slabih bivalnih pogojih (slum clearance), in pred prevelikim pritiskom novih ljudi, ki so se želeli preseliti v mesto. Skupaj so zgradili 21 novih mest.

Namesto gradnje predmestij, ki so spalna naselja in v celoti odvisna od središča, je bil tu načrt zgraditi ekonomsko neodvisna mesta, ki pa imajo še vedno dobro prometno povezavo z glavnim mestom. Hiter javni prevoz namreč povezuje vsa mesta s s prestolnico. Med novimi mesti in Londonom so pred tem oblikovali zeleni pas (Green Belt), na katerem je bilo prepovedano graditi. Gradnjo so vodile posebne development corporations, javne institucije, ki so delovale skoraj na zaseben način. Večina takšnih organizacij se je ohranila vse do prihoda Margaret Thatcher na oblast.

PARIZ
Zaradi vse večjega pritiska na omejeno površino Pariza in drugih francoskih mest so leta 1965 sprejeli pobudo za nova mesta (villes nouvelles), s katero so želeli decentralizirati prebivalstvo in gospodarske dejavnosti. Po tej pobudi so zgradili pet mest okoli Pariza in še štiri drugod po Franciji.

Vsa ta nova mesta okoli Pariza niso zares mesta v polnem pomenu besede, ampak gre prej za poseben urbani koncept razvoja naselij z več centri, zgrajenimi vzdolž primestne železnice. Čeprav imajo eno glavno središče z upravnimi zgradbami, so nato ob vsaki postaji železniške proge še dodatna središča, ki so ponavadi tudi sedeži posameznih občin. Mesta so načrtovana za francoski srednji razred, ki naj bi se priselil iz natrpanega Pariza. A namesto njih se tja naseljujejo priseljenci iz novo osvobojenih afriških kolonij, ki jih nikjer drugje ne sprejmejo.

NIZOZEMSKA
Odločitev o izgradnji novih mest je bila sprejeta zaradi razbremenitve obstoječih mest in v izogib preveliki koncentraciji ljudi, kar je tudi način kontrole nad prebivalstvom in s tem izogibanja kriminalu.

Posebno mesto v povojni obnovi ima sicer drugo največje mesto Rotterdam, ki so ga Nemci in nato še zavezniki med drugo svetovno vojno skoraj popolnoma uničili. Namesto da bi se lotili dolgotrajne in počasne obnove, kot je bilo to v navadi v mnogih drugih porušenih mestih, so se že med vojno odločili zgraditi popolnoma novo središče mesta s pravokotno postavljenimi ulicami.

Ključna novost je bila leta 1953 zgrajena ulica Lijnbann, prva ulica v povojni Evropi, ki je bila namenjena izključno pešcem in nakupovanju. Ta je bila tudi navdih za trgovsko ulico v Novi Gorici.

Tako kot v Angliji tudi na Nizozemskem mesta razvijejo v partnerstvu med občino in privatnim podjetjem, ki gradi glede na zahteve občine. Torej glede na to, komu so namenjene določene parcele – ali privatnim kupcem ali za najem. Občina namreč določa cone in tako odloča, koliko se lahko mesto širi.

Večina novih mest začne nastajati v 60. letih, danes v njih živi dva milijona od 17 milijonov vseh prebivalcev Nizozemske.

NOVO MESTA ZA NOVO SOCIALISTIČNO DRUŽBO

NOVI BEOGRAD
Novi Beograd, kjer je bilo nekoč močvirnato nikogaršnje ozemlje med Avstro-Ogrsko in Osmanskim imperijem, je bil že leta 1943 načrtovan kot nova prestolnica povojne komunistične Jugoslavije. Tam naj bi stale vse pomembne zgradbe nove države. A že leta 1948 se gradnja zaustavi zaradi spora med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo.

Na zahodnem robu novega mesta leta 1952 najprej zgradijo študensko naselje, poleg njega pa leta 1980 zaključijo z gradnjo še danes najbolj markantne stavbe mesta, Genex stolpnice, poimenovane tudi »zahodna mestna vrata« (na prvi fotografiji).

Danes v mestu živi več kot 200.000 prebivalcev, vrednost nepremičnin pa je ena najvišjih v Srbiji.

DIMITROVGRAD
Dimitrovgrad se imenuje po prvem predsedniku vlade komunistične Bolgarije Georgiju Dimitrovu. Tako kot Nova Gorica je bil tudi Dimitrvograd ustanovljen leta 1947 in zgrajen s pomočjo mladinskih delovnih brigad, ki pa so mesto gradile deset let, njihovo delo pa je tudi na široko predstavljeno v osrednjem mestnem muzeju. Bil je simbol socialistične Bolgarije. Obiskale so ga vse uradne delegacije. Prebivalci so delali v rudniku, cementarni, kemični tovarni in termoelektrarni. Živeli so v različnih delih mesta, odvisno od tega, kje so delali.Na začetku je bilo planirano v stalinističnem baroku, po Stalinovi smrti pa prevzame modernizem. Mesto je izjemno zeleno, ima tri velike parke in okoli 15 jezer v okolici. Na začetku je imelo 34.000 prebivalcev, proti koncu osemdesetih se je število povzpelo na 50.000, danes pa je padlo na 32.000. Največ se jih je odselilo v Španijo in v Sofijo.