Nova Gorica

Od mnogih drugih novih mest, zgrajenih po drugi svetovni vojni, se Nova Gorica razlikuje predvsem v tem, da je bila že od vsega začetka načrtovana kot pravcato novo upravno, izobraževalno in kulturno središče. Nova središča so ponavadi veliki državni projekti izgradnje novih prestolnic –največji primer takšnega modernističnega urbanizma je Brasilia, glavno mesto Brazilije, zgrajeno leta 1956 v sredini države (arhitekti Lúcio Costa, Oscar Niemeyer in Joaquim Cardozo). Vsekakor pa je potrebno omeniti tudi Chandigarh, največji urbanistični projekt Le Corbusierja iz leta 1953, zgrajen kot prestolnica indijskih provinc Pandžab in Harjana.

A Nova Gorica ima še dve posebnosti: zgrajena je kot nadomestek »izgubljenega« mesta – »stare« Gorice po drugi svetovni vojni. Hkrati pa je to tudi mesto, v katerem so zaradi geopolitičnih sprememb zaradi resolucije Informbiroja in posledičnega pomanjkanja finančnih sredstev za časa Jugoslavije najhitreje opustili njegovo idejno zasnovo.