Ruski bloki - od kod ime?
»… ljudje pravijo, da so po Rusih, po ruskih načrtih. Ma še sedaj ni rečeno. Pravijo pa ruski, ker so bili rdeči. Ko so jih gradili, so bili rdeči – rosso, italijansko rdeče. Lahko iz tizga. Jaz še sedaj ne vem, kaj je bistvo teh ruskih blokov. Ruski načrti, takrat je bil komunizem in to«
(TZ, delavnica o življenju v Ruskih blokih, julij 2023).
Ruski bloki, ki jih konservatorska stroka imenuje tudi Ravnikarjevi bloki (Di Battista 2021), so predstavljali prva stanovanja v novem mestu. Temeljni kamen za njihovo gradnjo so postavili 13. junija 1948, ki je postal rojstni dan Nove Gorice in krajevni praznik Krajevne skupnosti Nova Gorica. Na to spominja plošča, postavljena na 13. blok (Kidričeva 33).
Zgrajeni so bili po načrtu arhitekta Edvarda Ravnikarja (1907-1993), ki je sprva ob Magistrali (danes Kidričevi ulici) predvidel 6 blokov na severni strani in šest na južni. Oštevilčeni pa so bili s severa proti jugu, najprej po zahodu in nato po še vzhodni strani ulice. Mesto pa so začeli graditi od juga (potoka Korna) proti severu (današnje občine), kar pomeni, da so začeli z gradnjo 13. bloka (na vogalu je bil tudi postavljen temeljni kamen, Danes Kidričeva ulica 33).
Nato so zgradili 12. blok (Kidričeva 31) in 11. blok (Kidričeva 29) ter 4. blok (Kidričeva 34), 5. blok (Kidričeva 32) in 6 blok (Kidričeva 30).). Vendar 1., 2., in 3. bloka ter 7., 8. in 9. bloka niso nikoli začeli, niti pripravili načrte.
Prvi stanovalci so se v 11. blok lahko vselili leta 1950. V istem letu so zgradili še ostalih pet blokov, vendar ob vselitvi niti približno še niso bili končani. Zunanji ometi so bili postavljeni šele leta 1955, zato so bili dolgo časa odeti zgolj v rdečo oz. opečnato barvo takratne opeke. So zaradi tega rusi – ruski, kar v narečju pomeni rdeči?
Po mnenju konservatorjev in nekaterih domačinov so ime ruski dobili po rdeči opeki (v narečju je izraz za rdečo barvo rusa), saj vse do leta 1955 niso bili ometani (Di Battista 2021: 60). Pri tem pa je pomembno tudi spoznanje, da ljudska razlaga ne negira dela arhitekta Edvarda Ravnikarja. V tem obdobju (konec 40. in v začetku 50. let) je po besedah starejše sogovornice iz Nove Gorice beseda Rusija oz. rusko simbolizirala »mogočno, prostrano, nekaj več« (TZ, maj 2024).
Govorimo o obdobju pred letom 1948, ko so tudi slovenski arhitekti (med njimi tudi Edvard Ravnikar) pod vplivom iskanja lastnega jugoslovanskega sloga hvalili sovjetsko arhitekturo, ki »zna zadostiti družbenim potrebam in se zaveda svojih realnih nalog, v nasprotju z zahodno arhitekturo, ki arhitekturo obravnava le kot stvar načina« (Ravnikar 1948; cf. Malešič 2015: 112). Vendar so bili arhitekti (kasneje tudi Ravnikar) zadržani do socialističnega realizma ali sovjetske arhitekture in začeli iskati nove izraze ter načine dela, ki jih zahteva nov čas (Malešič 2015: 115). Kljub temu pa velja poudariti, da še danes velja, da so stanovanja v Ruskih blokih velika, moderna, svetla, mogočna. Veljala so za »komfortna meščanska stanovanja« (Vuga 2018: 110).
Katerokoli razlago bomo upoštevali in zagovarjali, pa Ruski bloki nedvoumno veljajo za pomembno dediščino Nove Gorice, tako po arhitekturi (tj. materialni dediščini) kot zgodbah, spominih, šegah in navadah, načinu življenja v stanovanju, odnosih med blokovskimi stanovalci ali dogajanju v zeleni okolici, ki je bila vedno polna razposajenih, glasnih in veselih otrok (tj. nesnovni dediščini). Zato se lahko strinjamo z nekdanjim stanovalcem iz 11. bloka (Kidričeva ulica 29) (roj. 1952), ki je pogovor, ali so bloki danes dediščina, razmišljal, da je v Novi Gorico bolj pomembna nesnovna kot snovna dediščina. In zakaj?
»Glede na to, da so bili med prvimi bloki, so pomembni. Pomembni so zato, ker se je tu zbrala generacija iz vseh koncev Jugoslavije oz. Slovenije. V Gorici ni bilo neč. Ni bilo učiteljev, ni bilo zdravnikov. V enem bloku si imel celo strukturo ljudi. Priseljeni od vsepovsod. To so bili naši starši. /…/ Potem naprej, si pa imel tukaj prve slovenske slikarje, umetnike, znane glasbenike, znane arhitekte in tako naprej. Nastajala je nova generacija ljudi. To v enem starem mestu ne opaziš, tu je bilo tako očitno. Je dediščina drugačna. Nesnovna dediščina je tukaj bolj očitna. Predvsem zaradi tega, ker mi smo generacija, ki smo živeli mladost v drugem sistemu. Se ni izkazovalo bogastva, ker ga ni bilo. Lahko je eden prej kupil televizijo kot drugi, ker je imel dva šolda več. Ma življenje je bilo drugačno. V drugih mestih si imel staromeščane, gospodo. Ta nesnovna dediščina je tukaj bolj prisotna in bolj očitna.«
Avtor: Jasna Fakin Bajec
Kraj: Nova Gorica
Vir:
- Alenka di Battista (2021): Ravnikarjevi bloki v Novi Gorici. Založba ZRC, Ljubljana, str. 45-62.
- Martina Malešič (2015): "Z Vzhoda na Zahod – leto 1948 in njegovi odmevi v slovenski arhitekturni publicistiki" V: Ars & Humanitas 9(2), str. 106–121.
- Tomaž Vuga (2018): "Trinajsti blok." V: Projekt: Nova Gorica. Založba ZRC, Ljubljana, str. 110-112.