Ruski bloki in temeljni kamen mesta

"»Tista žlica ribjega olja, ki je bila čisto navadna žlica, je bila kot ena lopata. Jaz nisem mogel tisto požrt dol …«
 
Prvi prebivalci, ki so začeli naseljevati Novo Gorico, so bili mladi. V novem razvijajočem mestu so iskali možnosti za nove zaposlitve, napredek, nov razvoj. Zaposlili so se v novih upravnih centrih (občini), vzgojno-izobraževalnih ustanovah (šolah) in prvih tovarnah. Ustvarili so si družine in prihod otrok je seveda mnogim mladim staršem povzročilo ne malo skrbi. Mnoge družine namreč niso imele ob sebi starih staršev, v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja,  pa je porodniški dopust trajal  le tri mesece. Zato so mnoge mame morale za svoje dojenčke poiskati varuške ali otroka celo zapustiti  babicam na podeželju ter ga obiskovati le ob koncu tedna. Varuške in hišne pomočnice so prihajale iz okoliških in bolj oddaljenih krajev, celo iz ostalih republik Jugoslavije (prim. Varaždina). Slednje so bile organizirane v  posebnem društvu, ki je imel sedež v Frnaži. Tam so imele tudi skrbnika, ki je skrbel, da jih družine niso preveč izkoriščale. Nekdanja hišna pomočnica iz okolice Varadžina  nam je tako zaupala: »Sem služla pri gospodah tle v  Novi Gorici. Takrat so imeli vsi službe. On je bil inženir na Elektro Gorici, gospa pa je imela ekonomsko in je delala na banki. Ma so bili fajn, so bili dobri ljudje. Nimam pritožbe na njih. In jaz sem spravljala, čistla, varvala. Gospe niso prale na roke, ni še bilo strojev. Koliko rjuh na roke sem mogla jaz oprat. Tam sem spala tudi. Sobico svojo« (delavnica v Domu upokojencev Nova Gorica, TZ, november 2022). Nekdanja učiteljica, ki je v Novo Gorico prišla iz Vipavskega Križa, pa je majhnega otroka puščala pri svojim mami v Križu. Bilo ji je zelo težko, in zaradi napora je celo zbolela: »učila sem tle v Novi Gorici v glavnem. Najprej na Pristavi 2 leti. In potem od napora, ker sem cel dan učila, tam je bil celodnevni pouk, dopoldne in popoldne, majhno punčko sem dala proč, hčerkico, sem zbolela na pljučih. Sem bila eno leto na bolovanju.«

Starejši otroci pa so obiskovali vrtec, ki je bil najprej organiziran  v Ruskem bloku št. 11. V ta namen so preuredili pritlično tri sobno stanovanje s kuhinjo, kopalnico, straniščem in dvema sobama (eno večjo in eno manjšo). V njej je bilo okoli 30 otrok, za katere so skrbele dve vzgojiteljici. 

Spomini nekdanjih otrok, danes starejših krajanov, so na vrtec lepi. 
Sogovornik, ki je z družino živel v istem bloku kot je bil vrtec, je povedal: »Jaz sem hodu v vrtec in sem bil ta glavni, zato ker sem imel samo ene stopnice za prit v vrtec. Tiste učiteljice so se mogle spunjavet [izmisliti – op. avt.] razne reči. In je bilo tudi gospodinjstvo, da bi pekli kruh. In smo naredili kot eno piškotke. In jaz sem nesel tisto reč gor k mami, da je spekla. In sedaj, da si predstavljaš, kako sem bil jaz zadovoljen in ponosen, da sem prinesel dol tisti kruh« (TZ, julij 2023). 

Otroci so v vrtcu prejeli malico, ki so jo pripravile vzgojiteljice. Najbolj je otrokom ostalo v spominu  t.i. rumeni sir in mlako v prahu, ki so jih dobili kot del paketov UNDRE, t.i. Ameriške pomoči, in ribje olje. »Ko smo prišli zjutraj, najprej je bilo mleko v prahu. Košček ta rumenega sira, t.i. maršalove pomoči. In ribje olje, ki je končalo v roži«. Olje je otroke obvarovalo pred rahitisom, ne pa žal pred neprijetnim okusom, ki še danes ostaja v spominu kot neprijetna izkušnja. Po besedah sogovornika: »In v večini se spomnim samo ene reči. Se težko daš v vlogo mičkenega otroka. Ma majhen otrok ni samo mentalno na taki stopnji, je tudi v resnici majhen. In v čem je problem? Tista žlica ribjega olja, ki je bila čisto navadna žlica, je bila kot ena lopata. Jaz nisem mogel tisto požrt dol«.  
Okoli leta 1960-1962 so vrtec prestavili v drugi Ruski blok (Kidričeva 34), kjer je še danes ostala uprava vrtca, otroci pa so večje otroške prostore dobili leta ______. "

Vir: Delavnica v Domu upokojencev Nova Gorica, november 2022

»Ruske bloke /…/ so delali naši ljudje in brigadirji. V skupini je bilo približno 20 mladincev. Vodja skupine je bil Jože Počkaj. Dobili so delovno obleko. Spali so v Frnaži, v današnji stavbi Krajevne skupnosti Nova Gorica so jedli. Pri zajtrku so jim dali kavo in koruzni kruh. Hrana je bila prav dobra. /…/ Kako so delali: mešali so malto, jo dali v samokolnice in dvigovali po vrveh. Ti bloki so bili zelo kvalitetno narejeni. Zidarji so bili dobri, malarji so bili brigadirji. Trsje iz Lijaka so dali med malto za dobro izolacijo. Blizu Zavarovalnice Triglav so mleli material. Med seboj so se dobro razumeli.«
(Vir: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/terezija-oblak) 

Domačini, ki še danes živijo v stanovanjih, so v intervjuju o življenju v Novi Gorici spraševalcem zaupali:  

»Naše je bilo veliko stanovanje. Največje so bile 3 sobe. Ena je bila zelo velika, tista je imela 5 x 6 metrov in potem sta bile 2 manjši, ki pa tudi niso majhne. So bile spet mislim, da so bile tudi 4 x 4 metre … Kar veliko. Bil je velik hodnik, majhna kuhinja. Potem posebej stranišče in posebej kopalnica. In potem je bila še taka črna špajza, smo rekli včasih. Dve kleti in spet velike kleti, da smo lahko drva spravljali, ker tam se je kurilo na drva. Centralno se je delalo v 90. letih in še to so napeljali plin. In potem je pa vsak posamezno, če je hotel. So bila topla stanovanja. In velik balkon, tisto je bil luksuz. Ja enih 98 m2 površine« (rojena 1950 in 1939, intervju oktober 2022). 

Zato bloki predstavljajo pomembno stopnjo v razvoju stanovanjske arhitekture širšega goriškega prostora, hkrati pa so v ta prostor vnesli nov način kolektivnega bivanja in ustvarjanja skupnostne identitete posamezne soseske. 

»Vsi prazniki, državni prazniki … smo imeli gor na vrhu klubsko sobo. Prostor skupni, ki je bil reskiran za potrebe hišnega sveta. Na podstrešju. So bile samske sobe, ma en del je bil prav za te reči. So tudi slike, ko smo imeli Dedka Mraza. Potem je bil praznik 4. julij, 8. marec. In smo tam stanovalci praznovali, kolikor nas je šlo noter. Samo stanovalci iz bloka. To možnost je imel vsak blok. Hišnik je vedel, kaj je za nardit in je zagnal. Ženske so prinesle pecivo« (Etnografska delavnica Življenje v ruskih blokih nam pripoveduje, julij 2023).

Danes ljudem bloki in stanovanja predstavljajo pomembno simbolno vrednost, saj gre za prve novozgrajene stavbe novega mesta, rezultat požrtvovalnosti in truda ljudi. Z vselitvijo stanovalcev (prvi so se vselili leta 1950) in uporabo pritličnih stanovanj za različne servisne dejavnosti se je tu vzpostavilo jedro novega mesta.

»Kje je bistvena razlika med nekom, ki se je rodil v stari hiši, kjer so se rodili njegov nono, bižnono in so vse kljuke pogarsane in je vse tako. Mi smo se rodili v novih stvareh. Je šele takrat nastajal ta filing. Sedaj ko grem k sestri v ruski blok, ki je k sreči prevzela to stanovanje, začutim tisti filing. Jaz grem v klet pogledat. Jaz sem v kleti … joj mularija, veš kaj smo delali. Vrata, ki so še sedaj preluknjana, ker smo muleti nože metali. Potem ni bilo zadosti, so se lotile sekire. To pa se poveže s prostorom. Tudi sedaj ko sem tukaj … vmes teh blokov, se spomniš …. Fajn je bilo« (Etnografska delavnica, julij 2023).

 Lahko se strinjamo z nekdanjim stanovalcem iz 11. bloka (Kidričeva ulica 29),  roj. 1952, ki je v pogovoru, ali so bloki danes dediščina, razmišljal, da je v Novi Gorici bolj pomembna nesnovna kot snovna dediščina. In zakaj?  

 »Glede na to, da so bili med prvimi bloki, so pomembni.  Pomembni so zato, ker se je tu zbrala generacija iz vseh koncev Jugoslavije oz. Slovenije. V Gorici ni bilo neč. Ni bilo učiteljev, ni bilo zdravnikov. V enem bloku si imel celo strukturo ljudi. Priseljeni od vsepovsod. To so bili naši starši. /…/ Potem naprej, si pa imel tukaj prve slovenske slikarje, umetnike, znane glasbenike, znane arhitekte in tako naprej. Nastajala je nova generacija ljudi. To v enem starem mestu ne opaziš, tu je bilo tako očitno. Je dediščina drugačna. Nesnovna dediščina je tukaj bolj očitna. Predvsem zaradi tega, ker mi smo generacija, ki smo živeli mladost v drugem sistemu. Se ni izkazovalo bogastva, ker ga ni bilo. Lahko je eden prej kupil televizijo kot drugi, ker je imel dva šolda več. Ma življenje je bilo drugačno. V drugih mestih si imel staromeščane, gospodo. Ta nesnovna dediščina je tukaj bolj prisotna in bolj očitna.«

Avtorica zapisa: Jasna Fakin Bajec

»Otroci smo se igrali dol okrog, lepši je bilo kakor zdaj. Moram reči … Prvo kot prvo smo se vsi družili. Smo se igrali. Poznali smo se … Sej je bilo tudi kreganje. Ma to je tudi šlo skozi igro. Bile so družabne igre, ne kot danes« 
(S sogovornikom, r. 1950, je bil intervju posnet oktobra 2022).

Spomini starejših Novogoričanov, ki so skupaj s svojimi starši v mestu zaživeli v 50., 60. in 70. letih 20. stoletja, se največkrat ustavijo pri otroških igrah, razposajenih popoldnevih pred bloki, kjer so skupaj s sovrstniki igrali družabne igre: skrivanje, nogomet, lovljenje, izdelovanje hišk na drevesih, kolesarskimi tekmovanji okoli blokov, borbo med Indijanci ipd. Vsako blokovsko naselje (okrog ruskih blokov, na Cankarjevi ipd.) je predstavljalo svet zase. Nekdanji prebivalec ruskega bloka 12 (danes Kidričeva ulica 31 b) je v pogovoru poudaril: 

»V bistvu je bilo taku. Tisti trije bloki, ki so bili na naši strani, smo ena drugega poznali,  kdo, kje stanuje. Tisti, ki so bili preko Magistrale, oni so se pa med sabo spet bolje poznali. Čeravno smo se tudi družili, zato ker v šolo smo hodili mi in so hodili oni. Smo se srečevali, samo, da smo se bolj skupaj igrali, smo se v okviru 3 blokov na tej strani in 3 blokov na drugi«
(letn. 1950). 

Posebna je bila igra skrivanja po bloku:

»mi smo šli po eni strani po stopnicah na vrh, čez blok in po drugih dol in pol smo se prijavili. Kdor te je iskal, te je slišal, ma ni vedel, kje si … je bilo lepo. Je prišlo tudi kdaj in smo se skregali. In potem smo imeli bitko med bloki. Oni so bili taki Indijanci in mi drugačni. Pa smo se igrali …«.

Več sogovornikov pa je poudarilo posebno igro, ki je žal uničevala blokovske »svetlikajoče« fasade, a je takratnim fantom pričarala veliko nasmehov na obraz: 

»Ne bom nikoli pozabil … Za našim blokom je bil travnik, tja pod Grčno. Na desni strani je bila še njiva od Padovanovih. In pol smo imeli tekmovanja, kdo vrže blatu najbolj visoko gor v blok. Zadnja stena od bloka je čista, a razen prav na vrhu so okna. In potem smo pogruntali, tam so bile te beke (vrbe). Smo vzeli palcu, naredili kepi, položili na koncu palice. In vrgli v blok. /…/ Seveda smo umazali fasado,  Potem je kdu pršu in nas je … Ni ku zdej, takrat je padla tudi kakšna cəbada, da bom rekel po domače ne«
(Sogovornik,letnik 1950, intervju je bil posnet oktobra 2022). 

Ob postavljanju ometa in fasade, ki so jih ruski bloki dobili v drugi polovici 50. let, pa so otroci  gradbenikom nagajali na način, da so iz svežih ometov odstranjevali blešeče ploščice: 

»V fasado teh blokov so urajhali ene bleščice. Tako, kakor je bilo včasih prvi likalniki, ki so imeli kakor eno izolacijo med žicami, je bil tak, saj ne vem, a je bil tak selen, ne vem, kaj je bilo … v glavnem, tisto se je svetlo in tisto so oni stavili noter. In mi mularija, ker nam je bilo tisto všeč, smo šli po odru in z nožčem tisto pobirali proč. To so bili taki, mislim doživljaj, ne. Delavci so potem študirali, tudi jezili so se med sabo: 'ti nisi dobro naredil' Mi smo se pa smejali ne«. ((Sogovornik, letnik 1950, intervju je bil posnet oktobra 2022). 

K samim vragolijam pa so se otroci vabili na način, da so prijatelja ali prijateljico poklicali po domofonu in jih prosili: »Prideš kej dol!«, pogovor se je največkrat končal, »bilo je lepo, sedaj tega ni več!«  

Avtor zapisa: Jasna Fakin Bajec

Prihod prvih stanovalcev v Novo Gorico v 50. letih 20. stoletja je seveda zahteval ureditev infrastrukture in potrebne ponudbe za preživetje in normalno življenje. To pomeni tudi ponudbo nujnih živili, kot so kruh, mleko, meso, zelenjava in druge potrebščine. Res je, da so prve trgovine delovale v takratni Frnaži, vendar so v ta namen tudi uredili stanovanja v ruskih blokih. 

Po pripovedovanju nekdanjih stanovalcev (roj. 1939) so bile trgovine  v srednjem ruskem bloku, št. 12 (Kidričeva ulica 31):

»Prav v našem bloku, mi smo bili srednji blok, ko se gre dol proti domu upokojencev na levi strani. Tam so bile trgovine. Mesnica je bila v kleti in trgovine v pritličju. V Gorici ni bilo še nič takrat.«

Konec 50. let pa so trgovino prenesli na Delpinovo ulico. V bloku št. 11 (Kidričeva 29) pa je bil vrtec, prostori občine, odvetnik in pošta, banka. 

Že v 50. letih pa so poznali tudi trgovino na domu, po spominu sogovornika, ki je živel v bloku št. 11:

»v Solkanu je bila trgovina z živili. Približno tam kjer, je bil gledališče, kjer je lekarna. Sedaj je tam trgovina Iglu Šport. Bila je trgovina za elementarne stvari. Za jestvine. In oni so imeli 615 Fiat kamiončin, star. Velike lesene gajbe. Naši so naročili tam celo špežo. Enkrat na mesec je prišel kamiončin okoli in sta prinesla v dveh gajbah tisto gor. Olje … prav noter v hišo. Že takrat je bilo moderno. To so bile take gajbe, kot jih je imelo Pecivo za kruh, narejeno iz lajšt. Tata in mama so naročili tudi za nas mulce. Kakšna čokoladca je bla tudi takrat že. Si nesel tja listek in oni so rekli, bomo pripeljali v torek ob tej in tej uri in to je držalo, ni bilo treba nobenih mobitelov« 
(Etnografska delavnica Življenje v ruskih blokih nam sporoča …, julij 2023). 

Kmetice iz sosednjih vasi pa so v bloke nosile mleko:

»Najbolje je bilo, ko so mlekarice nosile mleko. Je bila to mlekarna na Delpinovi. Ma dosti jih je imelo mlekarice, naša je bila iz Kromberka. Vsako jutro je prinesla mleko, take kanglice. Tisto mleko, ki si mogel zavreti, je ratala tako debela smetana. In potem tista smetana gor na kruhu. In malo cukra. To je blo, veš …«
(Etnografska delavnica Življenje v ruskih blokih nam sporoča …, julij 2023). 

Ob slabem vremenu, ko je bil zaradi blata in visoke vode dostop do stavbe onemogočen, je prodajalka včasih mleko prodajala kar pred blokom. V bloku št. 11 so na podstrešju, kjer so tudi uredili samske sobe, postavili knjižnico. 

Avtor zapisa: Jasna Fakin Bajec, ZRC SAZU in UNG FH

»Še zmeraj so najboljša stanovanja v Novi Gorici, razen tistih, ki so luksuz, ampak tu so še zmeraj…  Se jih šteje, da so ena boljših stanovanj. Čeravno so stara…«
(sogovornik, r. 1950, oktober 2022).

Stanovanja v ruskih blokih še danes predstavljajo kvalitetne in prostorne bivalne prostore, ki ustrezajo tudi sodobnemu načinu življenja. Stanovalci so nanje zelo navezani, kar se med drugim kaže tudi s tem, da se lastništvo prenaša iz roda v rod. Odstirajo globoke čustvene odnose, kar so pokazali tako intervjuji s stanovalci kot etnografske delavnice o Življenju v ruskih blokih, izvedene leta 2023. Udeleženci so izpostavili naslednje misli in občutke:

»pričetek novega; v pričakovanju razvoja; spomin na otroštvo; srce Nove Gorice; simbol novogoriške zgodovine; arhitekturni zapis novega mesta; povezanost idr«. 

Največje stanovanje je bilo veliko okoli 100 m2

»Naše je bilo veliko. Največje. Bile so 3 sobe. Ena je bila zelo velika, tista je imela 5 x 6 metrov in potem sta bile 2 manjši, ki pa tudi niso bile majhne. Mislim, da so bile tudi 4 x 4 metre … Kar veliko. Dnevne sobe ni, ampak je bil velik hodnik in  kuhinja. Potem je bil še en tak hodnik, kjer je bila kopalnica,  stranišče in pa en taka črna špajza [shramba], smo rekli. Dve kleti in spet velike kleti, da smo lahko drva spravljali, ker tam se je kurlo na drva. V  vseh sobah so bile lončene peči. No pri nas doma, kjer je še en sestra. Ona še zmeraj živi tam. V sobah smo vrgli ven [peči], ampak v tisti dnevni sobi, ki smo ji sedaj rekli dnevna. No, to največja soba, je pa še zmeraj ta lončena peč«
(sogovornik, r. 1950, oktober 2022).

Vse do 90. let 20. stoletja so stanovalci za kurjavo uporabljali lončene peči, potem pa so uredili centralno napeljavo na plin. Pred tem pa so kurili na drva, ki jih je vsaka družina shranjevala v kletnih prostorih. Zaradi ugodne sončne lege so veljala za topla stanovanja. Zaznamuje jih tudi velik balkon, ki je dolg okoli 7 metrov. 

Posebnost ruskih blokov so bile tudi samske sobe, ki naj bi nastale zato, ker je

»novembra 1948 prišla na gradbišče kontrola državne gradbene inšpekcije, ki je ugotovila, da so stanovanja preprostorna in zahtevala, da se predvidena podstrešja v stanovanjskih blokih uporabijo za stanovanja«
(Ukmar 1994).

Za njih je bilo značilno: 

»Bila so štiri nadstropja in na vrhu je bil cel blok povezan z ena dolgim hodnikom. Bila so tri stopnišča in dolgi hodnik in na vsaki strani tega hodnika so bile sobe, ki smo jim rekli samske sobe. Na vsakem stopnišču na vrhu je bilo eno skupno stranišče in skupno kopalnico in tako da je bilo na levo in desno od stopnišča, kolikor so bila stanovanja, so bile te samske sobe. Čez cel blok. In tam so pa živeli delavci, recimo kakor kadar se je začela fabrika, Meblo ... ko so prihajali ljudje iz hribov in vsepovsod. Samski moški, samske ženske so dobivali tam gor za bivanje stanovanja. Sobca, največ dve sobci«
(sogovornik, r. 1950, oktober 2022).   

Po Ravnikarjevih načrtih so zgradili 6 blokov ob Magistrali. To so bili: 

Blok 11 (danes Kidričeva 29), blok 12 (Kidričeva 31) in blok 13 ( Kidričeva 33). Na drugi strani Magistrale oz. Kidričeve ceste pa blok 6 (Kidričeva 30), blok 5 (Kidričeva 32) in blok 4 (Kidričeva 34). Dokončani so bili leta 1950. 

In zakaj jih ljudje označujejo kot dediščino? 

»Kje je bistvena razlika med nekom, ki se je rodil v stari hiši, kjer so se rodili njegov nono, biž nono in so vse kljuke pogarsane in je vse tako. Mi smo se rodili v novih stvareh. Je šele takrat nastajal ta filing. Sedaj ko grem k sestri (v Ruski blok), ki je k sreči prevzela to stanovanje, začutim tisti filing. Jaz grem v klet pogledat. Jaz sem v kleti … joj mularija, veš kaj smo delali. Vrata, ki so še sedaj preluknjena, ker smo muleti nože metali. Potem ni bilo zadosti, so se lotile sekire. To pa se poveže s prostorom. Tudi sedaj ko sem tukaj … vmes teh blokov, se spomniš …. Fajn je bilo«
(Etnografska delavnica Življenje v ruskih blokih nam sporoča…, julij 2023). 

Na začetku se stanovalci niso veliko družili med sabo, »saj ni bilo časa«. Poznali so se le tisti, ki so skupaj živeli na stopnišču. »Kot da smo vsi sorodniki,« so izpostavili. Na začetku tudi ni bilo veliko ljudi, zato »smo bili kot familija. Z leti je prišlo veliko in se je vse pomešalo. Ni bilo več tiste domačnosti«
(Etnografska delavnica v Domu upokojencev Nova Gorica, oktober 2022). 

Stanovalcem, ki so v Novo Gorico prišli s podeželja, je bivanje v bloku predstavljalo 100 % spremembo. Mnogi so pogrešali življenje z zemljo in živalmi, zato so manjše živali imeli kar na balkonu. Drugi pa so izpostavili: 
»ma nismo pogrešali [življenja a podeželja], smo šli na obisk in vse, ma tukaj je bilo drugo življenje. 100 % drugače. Si želel tak poklic in poklic te je zadovoljil,«
je poudarila sogovornica na etnološki delavnici. 

Avtorica zapisa: Jasna Fakin Bajec