Prvoten načrt novega mesta
Bronasta maketa idejne zasnove Nove Gorice
Prvi urbanistični načrt novega mesta je naredil Edvard Ravnikar (1907–1993), učenec Jožeta Plečnika (1872–1957), katerega delo v Ljubljani je danes na UNESCO-vem seznamu kulturne dediščine. Ravnikar je bil eden najpomembnejših arhitektov tistega časa, projektiral je tudi ljubljanski Trg Republike in Cankarjev dom oziroma največji trg v prestolnici in največji kongresni in kulturni center (zasnovan 1960, dokončan 1982). Načrt je sledil smernicam modernističnega urbanističnega načrtovanja, povzetega v Atenski listini, s katero je bil Ravnikar tudi neposredno povezan, saj je leta 1939 nekaj mesecev opravljal prakso v Parizu pri piscu listine Le Corbusierju.
Načrt sledi ideji coninga, torej ločevanju posameznih zgradb glede na njihovo funkcijo z veliko zelenega prostora med njimi. Po sredini naj bi potekala široka aleja – takrat poimenovana Magistrala (danes Kidričeva cesta), kjer bi se odvijalo mestno življenje. V sredini je zamišljen velik trg s politično-upravnimi zgradbami, na nasprotni strani pa velik kulturni dom, ki naj bi v novi socialistični ureditvi opravljal funkcijo, ki jo ima v tradicionalni družbi cerkev.
V bližini so bili predvidene še trgovska, šolska in zdravstvena četrt. Na obeh koncih magistrale so bili predvideni še simetično postavljeni stanovanjski bloki, na vzhodu mesta pa industrijska cona. Takšna urbanistična razdelitev velja še danes. Po Ravnikarjevem urbanističnem načrtu so sicer realizirali zgolj 11 zgradb.
Nova Gorica je mesto, ki ga neposredno določa meja – meja, ki jo začrta železniška proga. Ta poteka naravnost čez trg pred železniško postajo, saj so se na mirovnih pogajanjih po drugi svetovni vojni dogovorili, da ta ključni infrastrukturni koridor pripade Jugoslaviji. Po vzpostavitvi nove meje je jugoslovanska vojska določila 500-metrski pas ob meji, kjer gradnja ni bila dovoljena.
Ravnikar je mesto zasnoval tako, da sta Magistrala in preostala cestna mreža potekali vzporedno ali pravokotno na mejo oziroma železniško progo. Meso je dobilo ortogonalno (tj. pravokotno) urbanis-tično ureditev, značilno za moderna mesta. Edina izjema v tem mrežnem sistemu je Erjavčeva ulica, ki je obstajala že prej kot pot do nekdanjega goriškega pokopališča.
Maketo idejne zasnove, delo Jurija Kobeta (1948), so postavili lokalni Ravnikarjevi učenci ob 50-letnici Nove Gorice leta 1998. Gre za edinstveni spomenik urbanizmu, ki v središču mesta predstavlja prvo zasnovo in ne današnje stanje.
Avtor: Blaž Kosovel
Tagi
