Nova mesta
Nova Gorica je prvo novo mesto, zgrajeno ab initio (od začetka) v 20. stoletju, ki je postalo Evropska prestolnica kulture. To velja še posebej poudariti v luči dejstva, da nova mesta ponavadi veljajo za mesta brez kulture. Vsako novo mesto je namreč mesto brez dolge zgodovine, mesto brez tradicije, brez legend in zgodb, ki se lahko oblikujejo preko generacij, ki naseljujejo isti prostor.
Je tudi brez pomembnih mestnih družin in značilnih obrti ali jedi. Zato je na začetku vedno tujek v svojem okolju. Vsa nova mesta zato združuje podobna kriza identitete, saj so se bila primorana iznajti od začetka.
Mesta nastanejo bodisi z rastjo manjših naselij v večja središča ali pa so že od začetka načrtovana kot celota. V renesansi k razvoju načrtovanih mest vnesejo zahtevo po perspektivi in redu. To predstavlja začetek sodobne ideje urbanizma oziroma centralnega mestnega načrtovanja.
Mnoga nova mesta so načrtovana kot vojaške postojanke (npr. Oglej, Palmanova, Karlovec), kot pristanišča ali pa rudniška mesta v bližini nahajališč iskanih rud (Velenje, Raša), v zadnjem stoletju pa so mnoga mesta nastala za potrebe industrije, največkrat jeklarsko (Magnitogorsk, Nowa Huta, Eisenhuttenstadt), a tudi kemično (Halle-Neustadt, Torviscosa v bližini Nove Gorice) in tudi avtomobilsko (Wolfsburg za prvo tovarno Volkswagna).
Posebno mesto pri gradnji novih mest ima italijanski fašistični režim, ki gradi nova mesta na področjih, ki so šele z bonificiranjem oziroma izsuševanjem postala primerna za naselitev. Nova naselja postanejo dobesedno pionirske kolonije na novo osvojenih teritorijih, ki postanejo nova središča podeželskega življenja (npr. Latina južno od Rima).
Po drugi svetovni vojni nastanejo mnoga nova mesta za razbremenitev velikih prestolnic in drugih središč. Najprej nastanejo okoli Londona, nato pa tudi Pariza (danes zloglasni banlieues) in kasneje Berlina. Na Nizozemskem pa v vseh na-črtovanih mestih danes bivata dva od 17 milijonov prebivalcev Nizozemske.
Nova Gorica
Od mnogih drugih novih mest, zgrajenih po drugi svetovni vojni, se Nova Gorica razlikuje predvsem v tem, da je bila že od vse-ga začetka načrtovana kot pravcato novo upravno, izobraževalno in kulturno središče.
Nova središča so ponavadi veliki državni projekti izgradnje novih prestolnic – največji primer takšnega modernistične-ga urbanizma je Brasilia, glavno mesto Brazilije, zgrajeno leta 1956 v sredini države (arhitekti Lúcio Costa, Oscar Niemeyer in Joaquim Cardozo). Vsekakor pa je potrebno omeniti tudi Chandigarh, največji urbanistični projekt Le Corbusierja iz leta 1953, zgrajen kot prestolnica indijskih provinc Pandžab in Harjana.
A Nova Gorica ima še dve posebnosti: zgrajena je kot nadomestek »izgubljenega« mesta – »stare« Gorice po drugi svetovni vojni. Hkrati pa je to tudi mesto, v katerem so zaradi geopolitičnih sprememb zaradi resolucije Informbiroja in posledičnega pomanjkanja finančnih sredstev za časa Jugoslavije najhitreje opustili njegovo idejno zasnovo. Danes ima mesto 13.000 prebivalcev, občina 32.000, celotno čezmejno območje pa več kot 70.000.
Avtor: Blaž Kosovel