Edini mejni prehod med obema Goricama

Maloobmejni mejni prehod na Erjavčevi ulici

Erjavčevo ulico, ki se končuje na državni meji med Slovenijo in Italijo in se v Italiji nadaljuje kot via San Gabriele (Škabrijelska ulica), je od 80. let 20. stoletja zaznamoval maloobmejni prehod za pešce in kolesarje. Predstavljal je edini prehod med obema Goricama.  

Maloobmejni mejni prehod na Erjavčevi (oziroma Škabrijelovi ulici na italijanski strani) je bil vse od leta 1980 edina povezava med Novo Gorico in “staro” Gorico, kot se je na Goriškem, v Vipavski dolini in na Krasu narečno označevalo Gorico v Italiji. Postavitev prehoda je posledica Osimskih sporazumov iz leta 1975, saj je Jugoslavija v imenu Občine Nova Gorica zahtevala postavitev mejnega prehoda Vrtojba in maloobmejnega prehoda na Erjavčevi ulici. 

Jože Šušmelj (1938–2024), ki je od leta 1974 do leta 1982 kot predsednik Skupščine Občine Nova Gorica veliko prispeval k stikom s sosednjo Občino Gorico, je pojasnil: 

»Jugoslovanska polovica meddržavne komisije za uresničevanje Videmskega sporazuma je vse od leta 1965 dalje zahtevala, da se zapora Erjavčeve ulice odpravi. /…/ Bilo je nelogično, da ni ob 52 mejnih prehodih, ki so bili tudi v odročnih krajih, enega samega na območju mesta. Italijani so predlog zavračali, ker meja na Erjavčevi še ni bila trajno določena. Ovire z bodečo žico so sicer priložnostno umaknili junija 1971, ko je mimo šla karavana Gira d'Italia. Vendar je minilo še devet let in vmes so morali biti podpisani Osimski sporazumi, preden so bile odstranjene« (Sardoč 2017). 

Čeprav slovensko-italijanske meje vse od leta 1955 ni več zaznamovala »železna« zavesa, so prehod meje vedno nadzirale stroge kontrole italijanske ali jugoslovanske policije in carinikov. Če je kdo želel oditi v sosednjo Gorico z kolesom, »ga je najkrajša pot iz Nove Gorice vodila skozi nikdar uporabljeno drugo cev železniškega predora pod Kostanjevico do Pristave in čez tamkajšnji mejni prehod. Neposredno iz mesta v mesto se ni dalo priti« (Sardoč 2017).

Otvoritev prehoda se je zgodila februarja 1980. Veljal je za edini maloobmejni prehod, kjer sta imeli jugoslovanska in italijanska kontrola »isti nadstrešek«. Skozi so lahko odšli le pešci, kolesarji in motoristi. Dovoljen je bil tudi avtobusni promet. Slovenski in italijanski cariniki in policisti so delali le čez dan, medtem ko je bil zvečer in ponoči prehod zaprt. Po pripovedovanju so bile kontrole milostne, »posameznik je kdaj le pomahal s prepustnico« (prav tam). Šušmelj še pojasni:

“Zanimivo je, da so Italijani predlagali, da bi ga postavili na današnji Trg Evrope. Slovenija oziroma Jugoslavija sta želeli, da bi najkrajša povezava središč obeh Goric služila vsemu prometu, vendar Italijani niso pristali, saj naj ne bi bilo varno zaradi neposredne bližine železniških zapornic, ker naj ne bi imeli dovolj osebja in ker so ideji nasprotovali stanovalci Škabrijelove ulice” (prav tam). 

S prehodom so se povezave med mestoma okrepile, olajšalo se je stike s sorodniki in spodbudile nekatere dejavnosti, denimo razvoj trgovine v jedru Gorice in delo Novogoričank kot hišnih pomočnic pri tamkajšnjih družinah. Zgodili so se tudi prekrški in t. i.  »šverc«, ki pa je od posameznika zahteval domiselnost. Velikih količin na kolesu ali mopedu se žal ni dalo prenesti, so pa domiselni »švercarji« v Italiji nakupljena oblačila kar oblekli. 

Mejni prehod je deloval do uveljavitve schengenske meje 20. decembra 2007. Dolgo časa je nanj  spominjal le visok nadstrešek, tabla, ki nakazuje mejo, ostanki carinarnice in različni kulturni in umetniški projekti. Zaradi migracijske krize pa danes vnovično srečamo tudi pripadnike italijanske policije, ki predvsem nadzorujejo ilegalne prehode migrantov. 

Ko se je 20. decembra 2007 Nova Gorica prvič v svoji kratki zgodovini znašla brez mejnih zapornic, je filmska umetnica in režiserka Anja Medved v carinarnico postavila kamero, mikrofon, računalnik in zaveso. Začela je snemati spomine na carinarnico med dvema mestoma, državama, družbenima sistemoma, med romanskim in slovanskim svetom. Ljudje so prihajali z ene in druge strani, pripovedovali zgodbe in podarjali podobe ter skupaj soustvarjali album spominov. Leta 2010 je nastal film Spovednica tihotapcev. 

Od 15. septembra 2016 pa v nekdanji carinarnici deluje prostor za razvoj urbane kulture – Carinarnica. Pet goriških kulturnih organizacij (Zavod Kinoatelje, Društvo humanistov Goriške, Društvo primorskih arhitektov, Kulturno umetniško društvo KREA in Zavoda Kinokašča), ki jih združuje želja po skupnem brezmejnem prostoru sobivanja in soustvarjanja, je s projektom želelo »postati in obstati, kot vez med dvema državama, kulturama, mestoma, prijateljema« (Spletni vir 1). Člani so si v izziv in poslanstvo zadali postati prostor bivanja in ustvarjanja ubrane kulture ter med seboj povezovati raznovrstne in raznorodne ustvarjalce, ki bodo puščali svojo ustvarjalno sled na področju literature, filma, multimedije, prostorskega ustvarjanja ter z njo opozarjali na edinstvenost goriškega prostora v kreiranju novih priložnosti in izzivov. S Carinarnico danes uporablja Društvo humanistov Goriške. Programu lahko sledite tukaj. 

 

 

Avtor: Jasna Fakin Bajec

Vir:

Spletni vir 1: "Otvoritev Carinarnice - bivaka urbane kulture," Kinoatelje, 8. 9. 2016. Vir: https://www.kinoatelje.it/aktualno/2016091014432813/otvoritev_carinarnice__bivaka_urbane_kulture/ (ogled 28. 10. 2024). 

Ambrož Sardoč (2017) "Na Erjavčevi si le “pomahal” s prepustnico." Primorske novice, 70. let Nove Gorice, 7. 8. 2017. https://primorske.svet24.si/plus/70-let-nove-gorice/na-erjavcevi-si-le-pomahal-s-prepustnico

Carinarnica na FB: https://www.facebook.com/search/top?q=carinarnica

Tagi

• #meja