Kako in zakaj so začeli planirati Novo Gorico
Ko je 15. septembra 1947 državna meja zarezala skozi stoletja enotno pokrajino Goriško, je njeno glavno mesto Gorica pripadlo Italiji, s tem pa je večina njene pokrajine ostala brez svojega središča. Občutek izgube je bil velik, saj so jugoslovanske sile 1. maja 1945 mesto osvojile, a so ga na podlagi Pariške mirovne pogodbe morale predati Italiji. Začela se je hladna vojna.
Državna meja je s tem postala močno zastražena realnost in ker je velik del pokrajine ostal brez svojega tisočletnega središča, mu je bilo potrebno priskrbeti novega. Vlogo takšnega središča bi lahko opravljal eden izmed obstoječih krajev v bližini, torej Solkan, Šempeter ali celo malce bolj oddaljena Ajdovščina, kjer so potrdili prvo slovensko vlado po drugi svetovni vojni. A namesto širitve enega od obstoječih krajev se je vodstvo nove socialistične Jugoslavije odločil, da bodo zgradili povsem novo mesto. Poraz so želeli pretvoriti v zmago: namesto izgubljene Gorice bodo zgradili popolnoma »novo« Gorico.
Odločeni so bili zgraditi »nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj, kar bo sijalo preko meje«. V prestolnici Beograd so se odločili za ideološko-propagandni projekt izgradnje mesta kot socialistične izložbe na Zahod. To je bilo sploh prvo na novo načrtovano mesto v novi, socialistični Jugoslaviji. V petih letih naj bi v novem mestu bivalo že 10.000 ljudi.
A junija leta 1948 je prišlo do resolucije Informbiroja, s katero je Sovjetska zveza Jugoslavijo izključila iz (vzhodnega) socialističnega bloka, saj vodji Josipu Stalinu (1878–1953) ni bila pogodu pretirana Titova popularnost in moč. S tem se je železna zavesa premaknila na mejo z Madžarsko, navdušenje in potreba po takšni izložbi pa sta splahnela, posledično pa tudi finančni prilivi iz prestolnice, saj je državo zaradi novih geopolitičnih razmer zajela ekonomska kriza.
Korak za korakom se je odgovornost za gradnjo mesta prenesla na občinsko raven – tam pa za tako velikopotezen projekt ni bilo ne interesa ne sredstev. Utopija je trčila ob realnost. Osnovni načrt so hitro opustili, novi pa so mesto začeli prilagajati vsakodnevnim potrebam in lokalnim razmeram. Zmanjševale so se stavbe, krajšale razdalje, spreminjala se je tudi osnovna orientacija mesta.
Avtor: Blaž Kosovel